Kontekst

(Prejšnje objave na to temo - prva, druga, tretja.)

V prvih objavah o podiplomskem študiju v tujini sem pisal o uvodnih korakih iskanja prave vrste študija in seznanjanju z vsemi morebitnimi naslovnicami vaše prijave na študij. Tokrat pa je na vrsti še nekaj besed o sami pripravi prijave na izbrane fakultete.

Prvič, na koliko šol se prijaviti? Vsekakor ne zgolj na eno in tudi ne na dvesto različnih naslovov. Odločitev o pravem številu je delno odvisna od denarja: nekatere šole, denimo ameriške, bodo za obdelovanje vaše prijave zaračunale prijavnino, ki bo lahko 60 in več ameriških dolarjev; poleg tega vas bo vsaka prijava ožela finančno tudi z morebitnim plačevanjem overjenih kopij uradnih listin in/ali priprave njihovih uradnih prevodov ter nenazadnje s samo poštnino. Obenem pa naj bo pogojena tudi z zdravo mero realizma. Prijavite se zgolj na tiste fakultete, na katerih bi z veseljem študirali; po mojem je odveč za vsak slučaj - kot nekakšno rezervo - oddajati prijavo tudi na fakulteto, za katero sklepate, da vas bo skoraj gotovo sprejela, če vas sploh ne vleče tja. Ena ali dve fakulteti naj bosta iz seznama vaše "sanjske" liste želja, nekaj naj jih bo izmed tistih malo nad vašim občutkom tega, kam spadate; v luči finančne negotovosti lahko tudi kombinirate prijavo na nekaj dražjih šol (denimo v ZDA) z nekaj dostopnejšimi (denimo v VB ali celinski Evropi).

Dokaj neumno je, da se prijavite zgolj na eno izbrano fakulteto. Ko sem o tem razmišljal sam in to možnost omenil nekemu tujemu profesorju, ki naj bi mi zanjo napisal priporočilo, mi je v šali odvrnil: "Nekdo, ki se prijavi zgolj na Harvard, je preneumen, da bi ga sprejeli na Harvard."

Ob stvarni prijavi na nekaj fakultet - marsikdo bo oddal prijavo nekje na tri do šest, sedem naslovov - se bo verjetno tudi vam potrdilo pravilo, da ne boste sprejeti na vse in ne boste zavrnjeni s strani vseh. Pri tem pa sploh ne bo rečeno, da vas bodo zavrnile po ugledu najboljše in sprejele najslabše šole. Vsaka šola bo imela svoje razloge, zakaj jim boste še posebej všeč ali ne, vi pa jih ne boste mogli uganiti vnaprej. A vseeno to ni razlog, da svoje prijave ne bi izpolnili kar najbolje.

O tem, kaj sestavlja prijavo in merila odločanja o kandidatih, sem podrobneje že pisal v prejšnji objavi o tej temi - za končno odločitev bo pomembnih več dejavnikov, vsaj študijski uspeh, življenjepis, priporočila in s prijavo zahtevani sestavki. Tukaj bom zato dodal le še par drobnih nasvetov.

Prvič, celotne prijave se morate lotiti resno. Projekt vam bo vzel vsaj nekaj tednov dela, saj boste morali pripraviti vse od vseh uradnih podatkov o študijskem uspehu in morebitnih prevodov do kopice dodatnih podatkov, vključno s podatki o finančnem položaju vas in vaše družine, če fakulteto prosite za finančno pomoč, opraviti boste morali morebitne zahtevane jezikovne izpite (za ameriške šole se denimo zahteva uspeh na izpitu TOEFL) in tako naprej.

Pravočasno se z izbranimi profesorji ali drugimi priporočitelji dogovorite za priporočila. Ko boste izbrali naslovnice, preverite, kakšne vrste sestavke zahtevajo s prijavo. Marsikje bodo hoteli, da napišete nekakšno motivacijsko pismo, torej nek sestavek o tem, zakaj želite študirati k njim in kaj nameravate početi (in doseči) po opravljenem študiju. Marsikatera šola bo od vas želela tudi krajši sestavek kakšni izbrani temi. Pri zahtevah posameznih fakultet bo včasih prišlo do prekrivanja, drugič spet ne. Ko boste sestavke pisali, jih za par dni pustite ob strani in potem spet preberite - v tiskani verziji, ne na računalniškem zaslonu, ki čudežno prikriva napake. Za pomoč ali mnenje se obrnite na kakšnega prijatelja, ki vam ne bo zameril, da ga nadlegujete s tovrstnimi prošnjami.

Posebno pozornost posvetite življenjepisu. Spisati dober življenjepis ni lahka naloga in na mnogih močnih šolah v tujini imajo v ta namen - in splošnejši namen iskanja zaposlitve po koncu študija - na voljo posebno svetovalno službo. Če boste dobro iskali, boste lahko veliko nasvetov našli tudi na spletu (prek tovrstnih in podobnih iskalnih gesel). Moj nasvet je, da poskusite življenjepis za namene tovrstnih prijav, še zlasti pa za potrebe ameriških šol, spraviti na eno stran in v čim lepšo shematsko obliko. Življenjepis uredite po posameznih odsekih, pri čemer ni treba, kot baje svetujejo dijakom v srednjih šolah, pisati o izobrazbi svojih starših, ampak denimo o odsekih "Izobrazba", "Obštudijske izkušnje", "Delo in strokovne izkušnje", "Publikacije in/ali konference", "Jeziki" in še čem, kar bi pač radi poudarili.

V svetu številnih prijav namreč ni odveč razmišljati o "pravilu 30 sekund": če dobi nekdo na mizo 500, 1000 ali več prijav, za vsak življenjepis ne bo potrošil več kot pol minute. Kaj bo opazil oziroma izvedel o vas, če bo pol minute zrl v vaš življenjepis?

Ali bo komisijo na koncu vaš življenjepis in vse, kar se skriva za njim, komisijo prepričali, boste videli nekaj mesecev kasneje. In tu lahko deloma odgovorim tudi bralcu iz komentarja k prejšnji objavi. Ne vem, koliko prijav trenutno dobi Harvard, nazadnje je bilo govora o nekaj tisočih, v vsakem primeru pa si jih vsaka šola želi čim več, da si tako omogoči čim boljšo izbiro. Izbira pa se ponavadi opravlja tako po kakovosti kandidatov kot po zastopanosti držav. Na Harvardu je podiplomskih študentov približno 150 - od tega jih bo vedno nekaj Američanov, nekaj Kanadčanov, kakšnih šest Izraelcev, nekaj Nemcev, Avstralcev, Japoncev in Kitajcev. Če ste Kitajec, tekmujete predvsem s svojimi sodržavljani, kdo izmed vas se bo uvrstil med tiste štiri, ki bodo izbrani. Države, ki po pomenu ali tradicionalni povezanosti ne sodijo med stalnice, bodo tekmovale že na tej ravni, ali bo določena država v posameznem letu sploh prišla na vrsto.

To je denimo še očitnejše na Yaleu, kjer sprejmejo približno 25 študentov - pri tem je seveda očitno, da bodo med manjšimi državami nekatere prišle na vrsto skoraj tako redko kot v primeru nestalnega sedeža v Varnostnem svetu OZN. A že na Harvardu se pozna - ko sem bil tam sam, ni bilo nikogar iz drugih držav nekdanje Jugoslavije in številnih drugih evropskih držav. Slovenija je bila v tem pogledu do sedaj zgodba o uspehu. Delno zaradi vpliva profesorja Zupančiča, delno pa nemara tudi zaradi dobrega vtisa prvih generacij je imela vsako leto vsaj enega in običajno celo dva študenta na harvardskem magistrskem študiju. Kolikor je meni znano, letos po kar nekaj letih na njem žal ni nobenega slovenskega študenta; upam pa, da je šlo zgolj za enkratni spodrsljaj. Vsekakor bi bil sam vesel čim večjega števila slovenskih študentov, ki bi odhajali na najboljše svetovne univerze... in se potem tako ali drugače tudi vračali domov.

Toliko o vsebinskem delu prijave. V naslednji objavi pa nekaj kratkih misli o finančnem bremenu takšnega študija v tujini, ki žal za marsikoga pomeni eno največjih preprek.