sreda, 3. maj 2006
Matej Accetto, 5/03/2006 10:56:00 pop. (trajna stran objave)Dodatek: Van Gerven o odstopu Santerjeve Komisije
Ko sem že omenil Édith Cresson in odstop Santerjeve Komisije, še opomba o tem, kako je do odstopa prišlo - še toliko bolj, ker je o tem leta 2002 na Pravni fakulteti v Ljubljani z dokaj obžalovanja govoril Walter van Gerven, nekoč eden najboljših generalnih pravobranilcev na Sodišču ES v Luksemburgu, leta 1999 pa tudi eden od "zaslužnih" za Komisijin odstop.
Ozadje
Evropska skupnost vse od svojih začetkov pozna dva mehanizma, s katerima se lahko komisarja prisili, da odstopi: bodisi s sodbo Sodišča na pobudo Sveta ali Komisije ali z izglasovano nezaupnico Parlamenta celotni Komisiji. Prvi ni bil nikoli uporabljen, drugi pa je bil sicer uporabljen večkrat, a predlog, če že ni bil umaknjen, nikoli ni uspel dobiti potrebne večine. Z Maastrichtsko pogodbo in kasnejšimi pogajanji pa je Parlament dobil formalno pristojnost tudi za ustanovitev posebnih preiskovalnih odborov. Po dveh internih tovrstnih odborih se je leta 1999 v zvezi z delovanjem Komisije odločil za ustanovitev takoimenovanega "Odbora neodvisnih strokovnjakov", ki naj bi prav s politično neodvisnostjo in moralnim ugledom svojih članov poskrbel za verodostojnost svojih ugotovitev. Eden od petih članov je bil tudi van Gerven. (Več o razvoju teh odborov na splošno tukaj.)
Najboljši nameni...
Odbor je marca 1999 Parlamentu predložil svoje poročilo (dostopno tu). Tu pa pridemo do van Gervenovega obžalovanja. Poročilo odbora je skoraj nemudoma povzročilo močno kritiko Komisije in takoj zatem tudi njen odstop. Mediji so takrat poročali, da so "modri možje" Cressonovo in z njo celotno Komisijo "raztrgali". Toda, kot je povedal van Gerven, to sploh ni bil njihov namen in tudi ne želeno sporočilo njihovega poročila. Pravzaprav so prišli do zaključka, da Komisija kot celota sploh ni bila pokvarjena, nenazadnje so določene nepravilnosti ugotovili zgolj pri Cressonovi, in nikakor si niso niti predstavljali niti želeli, da bi njihovo poročilo, ko ga bodo ljudje prebrali, vodilo k odstopu Komisije.
... vodijo k nauku
Problem pa je bil seveda v tem, da ljudje poročila niso prebrali. Zakaj bi - venomer zaposleni in besedil naveličani parlamentarci - tudi ga, ko pa je imelo kar 146 strani? Ne, seveda ne, kot večina bralcev dolgih pravnih člankov in nekateri bralci detektivskih romanov so najprej leteli k zadnjim stranem. Tam pa, na straneh 140-144, so med zaključnimi, še zadnji dan in morda prehitro spisanimi odstavki oči bralcev našle predvsem sem ter tja zasejane besede ostre kritike, ki so se končale v tem crescendu (ključni del poudarjen):
Van Gerven je obžaloval, da so "modri možje" spregledali, kakšen prvi vtis lahko pusti stavek, kakršen je denimo tisti v poševnem tisku. A prepozno. Po tem odstavku je bila usoda Komisije (in prvih 140 strani poročila) zapečatena.
Ozadje
Evropska skupnost vse od svojih začetkov pozna dva mehanizma, s katerima se lahko komisarja prisili, da odstopi: bodisi s sodbo Sodišča na pobudo Sveta ali Komisije ali z izglasovano nezaupnico Parlamenta celotni Komisiji. Prvi ni bil nikoli uporabljen, drugi pa je bil sicer uporabljen večkrat, a predlog, če že ni bil umaknjen, nikoli ni uspel dobiti potrebne večine. Z Maastrichtsko pogodbo in kasnejšimi pogajanji pa je Parlament dobil formalno pristojnost tudi za ustanovitev posebnih preiskovalnih odborov. Po dveh internih tovrstnih odborih se je leta 1999 v zvezi z delovanjem Komisije odločil za ustanovitev takoimenovanega "Odbora neodvisnih strokovnjakov", ki naj bi prav s politično neodvisnostjo in moralnim ugledom svojih članov poskrbel za verodostojnost svojih ugotovitev. Eden od petih članov je bil tudi van Gerven. (Več o razvoju teh odborov na splošno tukaj.)
Najboljši nameni...
Odbor je marca 1999 Parlamentu predložil svoje poročilo (dostopno tu). Tu pa pridemo do van Gervenovega obžalovanja. Poročilo odbora je skoraj nemudoma povzročilo močno kritiko Komisije in takoj zatem tudi njen odstop. Mediji so takrat poročali, da so "modri možje" Cressonovo in z njo celotno Komisijo "raztrgali". Toda, kot je povedal van Gerven, to sploh ni bil njihov namen in tudi ne želeno sporočilo njihovega poročila. Pravzaprav so prišli do zaključka, da Komisija kot celota sploh ni bila pokvarjena, nenazadnje so določene nepravilnosti ugotovili zgolj pri Cressonovi, in nikakor si niso niti predstavljali niti želeli, da bi njihovo poročilo, ko ga bodo ljudje prebrali, vodilo k odstopu Komisije.
... vodijo k nauku
Problem pa je bil seveda v tem, da ljudje poročila niso prebrali. Zakaj bi - venomer zaposleni in besedil naveličani parlamentarci - tudi ga, ko pa je imelo kar 146 strani? Ne, seveda ne, kot večina bralcev dolgih pravnih člankov in nekateri bralci detektivskih romanov so najprej leteli k zadnjim stranem. Tam pa, na straneh 140-144, so med zaključnimi, še zadnji dan in morda prehitro spisanimi odstavki oči bralcev našle predvsem sem ter tja zasejane besede ostre kritike, ki so se končale v tem crescendu (ključni del poudarjen):
Raziskava, ki jo je opravil odbor, je vse prepogosto pokazala naraščajoči odpor med člani hierarhije do tega, da bi priznali svojo odgovornost. Vse težje je najti kogarkoli, ki bi imel vsaj trohico čuta za odgovornost. Toda ta čut za odgovornost je ključen. Kazati ga morajo, najprej in predvsem, komisarji posamič in Komisija kot organ. Skušnjava, da bi konceptu odgovornosti odvzeli vso vsebino, je nevarna. Ta koncept je najvišji izraz demokracije.
Van Gerven je obžaloval, da so "modri možje" spregledali, kakšen prvi vtis lahko pusti stavek, kakršen je denimo tisti v poševnem tisku. A prepozno. Po tem odstavku je bila usoda Komisije (in prvih 140 strani poročila) zapečatena.
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
