torek, 02. maj 2006

Matej Accetto, 5/02/2006 11:47:00 pop. (trajna stran objave)

Problem družboslovnih naravnih virov

V zadnjih letih je veliko govora o možnem pojemanju svetovnih naravnih virov. Prednjači nafta, ki bo po mnenju mnogih bodisi kmalu pošla bodisi zgolj ležala v napačnih rokah. (Čeprav se drugi seveda ne strinjajo.) Počasi se obenem tudi severnoatlantskim demokracijam svita, da je še pomebnejši in ranljivejši vir voda - bo tudi čiste vode kdaj zmanjkalo? (Če bi sklepali zgolj po kakovosti mestnih vodovodov ali njihovem neobstoju po svetu, je je marsikje že.) Bo voda nadomestila nafto kot pogonsko sredstvo? Kaj pa sploh lahko nadomesti vodo?

(Mimogrede: če verjamete, si lahko vodni motor naredite tudi sami, sicer pa so med uspešnimi promotorji vode kot pogonskega sredstva že dalj časa tudi nekateri Slovenci.)

Običajno pa je v znanstvenih raziskavah grobo zanemarjena druga, a nič manj pomembna skupina naravnih virov, družboslovna. Tu se bom na kratko posvetil samo eni - resnici, ki je dandanes kritična strateška surovina: po eni strani smo je vse bolj lačni, po drugi pa nam ravno zato vse bolj polzi skozi prste.

Dobra ilustracija tega je že popularnost resničnostnih televizijskih šovov (od raznih velikih bratov prek gostincev do sanjskih žensk), ki so popularni prav (in običajno zgolj) zato, ker so "resnični"; obenem pa so ravno zaradi te gledalske žeje daleč od resničnosti. Izpred nekaj let se iz ZDA spomnim resničnostnega šova, v katerem se je trop lepotic potegoval za srce nekega milijonarja, pri čemer so gledalci oddaje ves čas čas vedeli, da lepotice vlečejo za nos in je možakar v resnici reven gradbeni delavec. Touché.

Drugo polje, na katerem se resnica bori z zabavo, so biografski in zgodovinski filmi. Kot že večkrat doslej so spet popularni filmi o resničnih zgodovinskih likih ali zgodbah in marsikdaj so lahko s svojo prodornostjo zelo koristni. A vedno znova (ali morda celo vedno bolj) je resnica v nevarnosti, kadar se postavi na pot učinkoviti zabavi: od Troje prek Aleksandra do Čudovitega uma ali že omenjene Da Vincijeve šifre. Po eni strani je to sporno zato, ker tovrstni filmi resničnost svojih zgodb poudarjajo, saj s tem pri gledalcih vzbujajo zanimanje in si povečujejo kredibilnost, potem pa se ji v imenu privlačnosti odpovejo. Obenem pa problematično, ker je "resnica" doživetega filma veliko otipljivejša od resnice suhoparnih dejstev, za gledalca pa lahko tudi edina in prava.

(V manjši meri lahko povedano velja tudi za knjige - kot denimo v primeru samooklicanega nekdanjega alkoholičnega kriminalca, ki je s svojo "resnično" avtobiografijo opetnajstil celo Oprah, da ga je vključila v svoj popularen knjižni seznam. Problem je bil seveda v tem, da so ljudje pri branju te knjige uživali ravno zaradi zavesti o njeni resničnosti, ki se je nato izkazala za zlagano.)

Krona dobrodošle, a dvomljive resničnosti pa je internet. Denimo Wikipedia - strahotno uporabna, če iščeš informacije o naključni nenevarni stvari; a kljub vsemu nadzoru še vedno preveč ranljiva, ko gre za občutljive podatke ali vnaprej predviden čas iskanja. Tako naj bi, kot po agenciji AP poroča neka ameriška spletna revija (via Volokh), aktivisti in uslužbenci politikov ves čas spreminjali vnose na Wikipediji, da bi bodisi čim bolj olepšali zgodbo svojih šefov bodisi očrnili nasprotnika - vse skupaj naj bi šlo celo tako daleč, da je Wikipedia nekaterim parlamentarnim internetnim naslovom začasno onemogočila dostop do svojih spletnih strani.

Hiter pregled slovenskih Wikipedijinih strani daje vtis, da so slovenski politiki prepošteni, preleni ali morda (glede na internetno rabo volilne mase) zgolj pragmatično pretkani, saj njihova imena na seznamu slovenskih politikov večinoma še čakajo na opis. Med tistimi redkimi izjemami, ki so že opisani, se zdi, da so opise sicer večinoma pisali politiku naklonjeni avtorji, a ne gredo kaj dosti onkraj suhoparnih dejstev. Veščin prirejanja in cenzure so očitno še vedno bolj vešči duhovi iz preteklosti - med redkimi prikazi sedanjih politikov najdemo tudi kar nekaj prikazov nekdanjih znanih osebnosti, med drugimi tudi opis Ivana Mačka, čigar biografski zapis je bil vsaj danes še tak:

Leta 1941 je vstopil v NOB. Od marca do oktobra 1942 je bil politični komisar, nato pa do marca 1944 komandant Glavnega štaba NOV in POS; takrat je postal načelnik odseka za notranje zadeve,

Ne, za vejico ni - vsaj v navidezni resničnosti - ničesar več.

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?