sobota, 1. julij 2006
Matej Accetto, 7/01/2006 11:15:00 dop. (trajna stran objave)Wittgensteinova grebljica
In ko že govorim o knjigah...
V počastitev in popestritev svojih obiskov Univerze Cambridge sem si prebral - ter zdaj priporočam - knjigo Wittgensteinova grebljica (Wittgenstein's Poker) Davida Edmondsa in Johna Eidinowa.
Knjiga je s Cambridgeom povezana zato, ker je posvečena desetminutnem prepiru med dvema velikima filozofoma, do katerega je prišlo v okviru manjše univerzitetne debatne skupine. Na eni strani je stal Ludwig Wittgenstein, ki sem ga že omenjal kot člana skupinice iz Grantchestra in ki je bil ustanovitelj kar dveh različnih šol o pogledu na vez med jezikom, mislijo in svetom. Na drugi je stal Karl Popper, med drugim tudi utemeljitelj merila znanosti po preverljivosti njenih napovedi, o čemer sem govoil v eni nedavnih objav, sicer pa med drugim avtor Odprte družbe, po kateri je njegov nekdanji učenec George Soros poimenoval svoje dobrodelne dejavnosti. Vmes pa je ležala grebljica za peč...
Knjiga njuno vročo razpravo sicer izkorišča predvsem kot uvod v zanimiv opis njunih življenj in filozofskih korakov, predvsem v večinoma domiselni primerjavi različnih poti, ki so ju pripeljale do tega, da sta se 25. oktobra 1946 končno srečala v majhni, še vedno povojno zanemarjeni sobici King's Collegea, na katere oknih so še vedno visele temne zavese za primer zračnih napadov in v kateri ni delalo gretje, tako da so se študenti in profesorji greli s kurjenjem oglja v odprtih kaminih.
A vendar je slika prepira zanimiva in privlačna, čeprav se ga tudi udeleženci sami kasneje niso več spominjali na enak način. Vsi so se spominjali le nečesa - da je v prepiru nedvomno nastopala grebljica za peč. Kot enkrat v začetku knjige pravita avtorja:
V počastitev in popestritev svojih obiskov Univerze Cambridge sem si prebral - ter zdaj priporočam - knjigo Wittgensteinova grebljica (Wittgenstein's Poker) Davida Edmondsa in Johna Eidinowa.
Knjiga je s Cambridgeom povezana zato, ker je posvečena desetminutnem prepiru med dvema velikima filozofoma, do katerega je prišlo v okviru manjše univerzitetne debatne skupine. Na eni strani je stal Ludwig Wittgenstein, ki sem ga že omenjal kot člana skupinice iz Grantchestra in ki je bil ustanovitelj kar dveh različnih šol o pogledu na vez med jezikom, mislijo in svetom. Na drugi je stal Karl Popper, med drugim tudi utemeljitelj merila znanosti po preverljivosti njenih napovedi, o čemer sem govoil v eni nedavnih objav, sicer pa med drugim avtor Odprte družbe, po kateri je njegov nekdanji učenec George Soros poimenoval svoje dobrodelne dejavnosti. Vmes pa je ležala grebljica za peč...
Knjiga njuno vročo razpravo sicer izkorišča predvsem kot uvod v zanimiv opis njunih življenj in filozofskih korakov, predvsem v večinoma domiselni primerjavi različnih poti, ki so ju pripeljale do tega, da sta se 25. oktobra 1946 končno srečala v majhni, še vedno povojno zanemarjeni sobici King's Collegea, na katere oknih so še vedno visele temne zavese za primer zračnih napadov in v kateri ni delalo gretje, tako da so se študenti in profesorji greli s kurjenjem oglja v odprtih kaminih.
A vendar je slika prepira zanimiva in privlačna, čeprav se ga tudi udeleženci sami kasneje niso več spominjali na enak način. Vsi so se spominjali le nečesa - da je v prepiru nedvomno nastopala grebljica za peč. Kot enkrat v začetku knjige pravita avtorja:
O bistvenih delih zgodbe - zaporedju dogodkov, ozračju, obnašanju antagonistov - obstajajo jasni spomini, ki si prav tako jasno nasprotujejo. Grebljica je razbeljena ali hladna. Wittgenstein z njo jezno maha, ali pa jo uporablja kot palico, kot primer, kot orodje. Dviga jo v zrak, uporablja jo za poudarek, jo trese ali se igra z njo. Odide po izmenjavi besed z Russellom ali pa odide po tistem, ko Popper izreče svoje načelo o grebljicah. Odide tiho ali nenadno, s treskom vrat. Russell govori z visokim glasom ali rjovi.
Kaj se je res zgodilo, in zakaj?Da bi "izvedeli" več o tem (predvsem pa o življenjih obeh glavnih akterjev), si boste morali prebrati knjigo. Sicer ne gre za posebno mojstrovino, a je vredna kakšnega popoldneva.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
