Kontekst

Glede na to, da se za študente (in profesorje!) vse bolj bliža izpitno obdobje, sem se vprašal, ali lahko ta blog služi tudi kot nekakšen vir študijskih, predizpitnih in siceršnjih nasvetov študentom. Pri tem seveda obstaja nevarnost, da bomo kdaj omenjali tudi očitne stvari - a upam, da bodo nasveti za marsikoga izmed bralcev vseeno dobrodošli in uporabni.

Sam bom govoril predvsem iz lastnih izkušenj; drugi pravlogarji me bodo morda dopolnili s svojimi. V vsakem primeru pa ste bralci vabljeni, da v komentarjih dodate svoja mnenja, ali pa tudi postavljate dodatna (splošna!) vprašanja v zvezi z izpiti, na katera bi radi dobili odgovor ali vsaj odziv.

Za začetek trije splošni nasveti, namenjeni predvsem tistim študentom, ki jih posamezna področja oziroma predmeti še posebej zanima ali ki si o njih med študijem (ali vsaj študiranjem za izpit) pogosto izoblikujejo svoja stališča:

---
1. Polemiziranje s profesorjevimi stališči prihranite za čas (pred ali) po izpitu. To, da si o posameznih vprašanjih izoblikujete svoje lastno stališče, je hvalevredno in zelo zaželeno. O marsikaterem vprašanju ni enotnih stališč, ampak o njih med pravnimi strokovnjaki poteka živahna razprava. Kaj lahko se zgodi, da vaše stališče ne bo enako profesorjevemu, s čimer ni (običajno - glej točko 3) nič narobe. Le da morda ni najpametneje o tem z njim razpravljati na samem izpitu. Na izpit greste v prvi vrsti dokazovati ustreznost svojega znanja, ki se v neizogibni poenostavitvi na podlagi vašega prikazanega znanja prevede v izpitno oceno.

Predstavljajte si (ekstremen) hipotetični primer, ko študent pride na izpit k profesorju P in mu na vprašanje odgovori: "Dragi profesor P, o tem vprašanju vi zastopate stališče S. Meni se zdi takšno stališče popolnoma nesprejemljivo, saj zanemarjate slovensko ustavo in razvoj pravnega reda Evropske unije." Profesor P si lahko o takšnem odgovoru - popolnoma dobronamerno - misli troje: (i) da ima študent prav in da sam na omenjenem področju že dvajset let strelja mimo; (ii) da študent očitno povsem obvlada področje, a ima drugačno stališče, s čimer se bo profesor moral pač sprijazniti; ali (iii) da je študent pač še neizkušen dvajset-in-nekaj-letnik, ki kljub svojevrstni drznosti še ni dovolj naštudiral področja in pri svojem pomanjkljivem znanju pač prihaja do napačnih zaključkov.

Najbrž si skoraj noben študent ne misli, da bo profesorja pripeljal do odziva (i); resnična izbira bo med (ii) in (iii), pri čemer je odziv (ii) problematičen v tem smislu, da pride v poštev šele takrat, ko je profesor že prepričan, da študent snov obvlada, možnost (iii) pa ga od tovrstne predpostavke odvrača. Nevarnost takšnega pristopa je torej v tem, da bo profesorja brez škodoželjnosti napeljeval k občutku, da študent snovi še ne obvlada dovolj. (Kar je lahko resnica, lahko pa tudi ne.) In zato k nižji oceni v indeksu. (Kar je vedno Resnica.) Na izpit pa, grobo rečeno, se gre po oceno.

2. Ne bojte se "pobahati" s svojim znanjem. Zgoraj povedano pa ne pomeni, da bi morali biti sramežljivi, kar se tiče vaših stališč ali znanja, ki bi segalo onkraj (zunaj) predpisanih učbenikov ali "uradnih" skript. Za veliko študentov so tovrstna skripta ali predpisani učbeniki nekakšne plašnice, ki jim preprečujejo, da bi pri odgovarjanju na izpitna vprašanja pomislili še na kaj drugega kot na tisto, kar so prebrali v uradnem kanonu. Če že pomislijo nanje, pa se - v duhu samocenzure novinarjev pri temah, ki se jim zdijo pomembne, a dolgočasne - ustavijo, preden bi jih omenili.

Profesorji, ki se morda - v duhu raziskav Ivana Pavlova - ob vsaki novi recitaciji odgovorov iz najbolj priljubljenih zapiskov borijo s spancem, pa bi bili kakšne nepričakovane misli zgolj veseli. Če ste o obravnavanem področju prebrali še kakšno knjigo ali članek, ki ni na seznamu priporočene literature in vam je dodatno odprla vaše obzorje, tega ne skrivajte za vsako ceno. Če se vam je ob študiranju utrnila kakšna zanimiva asociacija, če ste o posameznih temah našli zanimive primere ali kaj podobnega, prav tako ne. Profesorji vas običajno ne bodo vprašali po stvareh, ki segajo onkraj študijskega programa - veseli jih pa bodo.

3. Pazite (in pokažite), da dobro razumete osnove. V želji po čim zanimivejšem študijskem procesu in iskanju priložnosti za drzna raziskovanja skrajnih meja znanega vesolja posameznega pravnega področja pa ne pozabite na dobro poznavanje njegovega domačega osončja. Preden (ali obenem ko) boste profesorja denimo navduševali s svojimi opažanji o zanimivih metafizičnih razlikah med kontinentalnim in angloameriškim teoretičnim pojmovanjem posameznega instituta, mu pokažite, da poznate njegovo rabo in položaj v veljavni slovenski pravni ureditvi. In tudi sicer pri študiju pazite na to, da vam ob lovljenju izjem iz rok ne uide pravilo.

V bistvu gre za dva koraka pravnikovega dela, ars in métier, umetnost in obrt, pri čemer naj se študent najprej izuči v obrti, nato pa začne iskati umetnost. Povedano drugače: je že lepo, če je čevelj lep, a najprej naj bo udoben. Nekaj podobnega je zapisal že Platon; natanko to pa je (dobronamerno rečeno in sprejeto) meni v 2. letniku na izpitu iz kazenskega prava rekel profesor Bavcon.
---

Tako. Dobro razumite osnove in ne bojte se pokazati vsega svojega znanja, a se na izpitu vseeno ne prepirajte s profesorjem. Se vam zdi, da si nasveti vsaj deloma nasprotujejo? Dobrodošli v svet prava. Sploh pa, saj na nek način ste vse to že vedeli, mar ne? Toliko bolje!

Pa veliko sreče na izpitih!