Kontekst

V sredo sem odprl vprašanje, kako si lahko v pravu razlagamo pomen veznika "ali" in prvi del svojega odziva obljubil za danes.

Aleš Novak je gotovo zgolj po naključju za ilustracijo "napačne" uporabe določila z "jasnim" pomenom medsebojno izključujoče izbire izbral "moje" področje prava EU in Sodišče Evropskih skupnosti. Moji argumenti tudi zgolj po naključju služijo v obrambo taistega sodišča, saj to ni moj poglavitni namen. Seveda ne, moj namen je, da si prislužim tisto ponujeno kosilo. No, ekhm, k stvari.

1.

S stališča logike ni nobenega dvoma, da si trditev "a ali b" lahko razlagamo na dva načina: (1) bodisi a bodisi b, nikakor pa ne oba; ali (2) vsaj a ali b, lahko pa tudi oba. Res, verjemite, tako piše celo v oziroma na Wikipediji, ki opisuje tako prvo kot drugo obliko disjunkcije.

2.

Celo več! Morda bo to težko verjeti, toda za logiko je običajni pomen drugi, da torej veznik "ali" vključuje tudi "in". To (v sredo, 6. 12. 2006, ob 14.23) pravi že Wikipedija, ko razlaga pojem izključevalne disjunkcije: "Toda v logiki je običajen pomen besede "ali" vključevalna disjunkcija, ki pravi, da je resnična vsaj ena izmed alternativ."

Če ne verjamete Wikipediji, si lahko ogledate resnejši vir o simbolni logiki, ki prihaja celo s spletne strani mariborske Pravne fakultete in na deseti strani pravi:

Disjunkcija je neresnična po interpretaciji I, v kateri sta oba člena disjunkcije neresnična in resnična po I v vseh ostalih primerih.

Se popolnoma strinjam s pozornim bralcem, pred besedama "in resnična" manjka vejica, tako da avtorju lahko očitamo površno poznavanje jezikoslovne oziroma slovnične logike. A vendar lahko sklepamo, da ve, o čem govori, ko govori o, ekhm, "formalnem jeziku propozicionalne logike".

Če vam tudi to še ni dovolj, pa še matematična definicija pojma "disjunkcija" iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika:

[S]estavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna.

Morda ne bo odveč par primerov.

Izjava "Sokrat je genij ali norec." je resnična, če je Sokrat (1) zdrav genij, (2) navaden norec ali (3) nor genij oziroma genialen norec. Neresnična je zgolj v primeru, če je Sokrat (4) zdrav navadnež, torej ne genij ne norec.

Trditev "Jutri bo sijalo sonce ali deževalo." se bo izkazala za resnično, čim bo jutri prvič zasijalo sonce ali padla dežna kaplja, in nikakor ne bo postala neresnična, če bo za dežjem nato posijalo sonce. Neresnična bo zgolj v primeru, da bo jutri ves čas oblačno (ter bomo to seveda razumeli kot negacijo tega, da "sije sonce") in obenem ne bo deževalo.

Na videz to na laž postavlja trditev "S tem podvigom si bo Matej kosilo prislužil ali ne bo prislužil." Tukaj ne more biti res oboje, Matej bo kosilo bodisi dobil bodisi ne, možnosti se med seboj izključujeta. A vendar je bistvenega pomena, da se izključujeta zaradi nezmožnosti hkratne izpolnitve, ne pa zato, ker bi jima to prepovedovala sama izjava oziroma nesrečni veznik "ali". Če bi lahko Matej obenem dobil zastonjsko kosilo in ga ne dobil (kar, bi pripomnili ciniki, se zgodi vedno, kadar dobimo na videz "zastonjsko" kosilo), bi bil tudi veznik ali s tem povsem zadovoljen.

Nekateri me morda še vedno gledate nekoliko nejeverno. A tako pač je, sprijaznite se. Besedica "ali" z logičnega gledišča običajno (=če izrecno oziroma z jasnim kontekstom ne poudarimo drugače) pomeni "eno ali drugo, lahko pa tudi oboje".

Vse skupaj ima velik smisel, saj dopušča, da pri neki izjavi dopustimo izbiro poljubnega števila ponujenih možnosti, ne da bi zapovedovali vse. Lep primer tega je denimo moj zadnji stavek iz prve objave, kar je lepo opazila tudi anonimna komentatorka: bralce vabim, naj objavi dodajo svoje komentarje, mnenja, odzive ali podvprašanja, pri čemer lahko seveda dodajo vse našteto, a jim tega ne zapovedujem.

To ne pomeni, in tudi sam tega ne želim zagovarjati, da normodajalec z rabo "ali" vedno želi dopustiti možnost kumulativnega tolmačenja. Gotovo ima kdaj v mislih ravno namero, da bo šlo za medsebojno izključujoči alternativi. Moja trditev je zgolj ta, da v vseh primerih, ko normodajalec tega ni ustrezno razjasnil ali ko je ureditev celo namenoma pustil "odprto", ne moremo priti do logičnega sklepa, da "ali" avtomatično pomeni "eno ali drugo, ne pa oboje". Če kaj, logično sklepanje narekuje drugačen sklep, "vsaj eno ali drugo, lahko pa tudi oboje".

3.

Edini argument, ki ga zagovorniki "Novakove" teze še lahko navržejo v obrambo svojega stališča, je potemtakem ta, da se pravo pač pri tem vprašanju ne ravna po logiki.

Morda ste pri zgornji definiciji izraza "disjunkcija" v SSKJ opazili filozofski pomen, po katerem naj bi bila disjunkcija "sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo". Aha, bodo morda rekli ti sovražniki zastonjskega kosila, pravo je vendar bolj stvar filozofije kot logike. Saj smo tudi na Kontekstu že ugotavljali, bodo dodali, da pravo ni plod logike, temveč izkušenj; pravne izkušnje pa izpričujejo, da "ali" pomeni "ali" in pika.

Morda bodo za povrh iz ravnokar povezane objave navedli tudi primer izraza "dvakrat več", ki dokazuje, da se jezikovni pomen ne ujema nujno z matematičnim, pravo pa je vsekakor bolj doma v jeziku kot v matematiki.

Čeprav so takšni argumenti vsaj zabavni - tako logiki kot pravni filozofi se bodo verjetno prvi začeli smehljati ob razpravi o tem, ali je v vsakdanjem življenju pravne ureditve več filozofije ali več logike - se mi zdi dokaj samoumevno naslednje: če naj bi bil pravni pomen v tem primeru drugačen od tistega, ki ga narekuje logika, potem bi se mi zdela bolj potrebna utemeljitev tega drugačnega tolmačenja kot pa utemeljitev tolmačenja, po katerem bi bil pravni pomen skladen z logičnim.

Čeprav torej ni nobenega razloga, da bi dokazoval nekaj, česar sploh ni treba dokazovati, pa v ponedeljek ali torek še nekaj besed o nesrečnem vezniku "ali" in njegovih pravnih dogodivščinah.

Oznake: logika