petek, 1. december 2006
Matej Accetto, 12/01/2006 01:57:00 pop. (trajna stran objave)O preklicanih deloholikih
V starem Rimu so poznali institut preklicanega zapravljivca: če se kdo ni znal upreti sli po zapravljanju, mu je pretor preklical poslovno sposobnost, da se je tako obvarovalo njegovo oziroma družinsko premoženje. Povedano drugače, sam ni več mogel sklepati pravnih poslov, s katerimi bi se zavezal kot dolžnik.
V sodobnem času smo nad zapravljanjem nemara bolj navdušeni in ne v Vegasu ne v Portorožu ne bi radi videli kakšne sodobne inkarnacije pretorjev, ki bi hodili po igralnicah ali trgovinah z visoko modo in iskali žrtve svoje lastne zapravljivosti. A vendar je ena večjih sodobnih težav tudi drugačna: ljudje, ki ne znajo reči ne - delu. Vsi jih poznamo in marsikje jih lahko najdemo: med mladimi ambicioznimi odvetniškimi kandidati, v poslovnem svetu, celo - kar je nemara še posebej akutna različica te bolezni - ponekod v državni upravi. Ljudje, ki skoraj ne znajo iz službe pred osmo zvečer; ki jih tam lahko redno zalotiš tudi ob sobotah in nedeljah; ki se z delovnimi nalogami ukvarjajo tudi med prazniki in na dopustu; ki o njih celo sanjajo, namesto da bi vsaj sanjali o stvareh, ki jih nimajo časa početi. Ljudje, na katerih zgaranih plečih sloni vse kaj drugega kot zgolj njihova osebna usoda.
Za vse takšne ljudi bi morali uvesti nov institut, ki bi ga poimenovali "preklicani deloholik". Če bi tako označena oseba na delovnem mestu dobila novo zadolžitev, je ne bi smela sprejeti sama, ampak bi to v njenem imenu moral storiti njen skrbnik. Če bi preklicani deloholik želel ostati v službi onkraj rednega delovnega časa, bi moral dobiti skrbnikovo odobritev; sicer bi ga varnostna služba za tisti dan zabrisala ven kot brezdomca, in mu pri tem iz rok izpulila tako mape z delovnim gradivom kot prenosne računalnike in male spominske ključe, na katerih bi želel domov pretihotapiti vsaj ščepec "nujnega" dela.
Če imate kakšnega prijatelja, ki bi ga morali razglasiti za preklicanega deloholika, me obvestite o njem in mi povejte njegovo žalostno zgodbo; prav rad vam bom ustregel in vas imenoval za njegovega skrbnika. In ko mu bo naslednjič njegov nadrejeni ali življenje želelo naložiti nekaj novega dela, mu bo moral pogledati v oči in reči: "Saj bi; prav rad bi to prevzel in opravil. A kaj, ko ne morem. Veste, ne smem. Sem namreč preklicani deloholik; delam lahko zgolj tisto, kar odobri moj skrbnik." In bo moral šef ali življenje priromati do vas, da boste ocenili, kaj se ubogi pari še sme naložiti in kaj ne.
Iskreno upam, da, če ste to objavo prebrali med petkovim popoldnevom in ponedeljkovim jutrom, tega niste storili iz službene pisarne. Sicer se obrnite name, dokler je še čas.
V sodobnem času smo nad zapravljanjem nemara bolj navdušeni in ne v Vegasu ne v Portorožu ne bi radi videli kakšne sodobne inkarnacije pretorjev, ki bi hodili po igralnicah ali trgovinah z visoko modo in iskali žrtve svoje lastne zapravljivosti. A vendar je ena večjih sodobnih težav tudi drugačna: ljudje, ki ne znajo reči ne - delu. Vsi jih poznamo in marsikje jih lahko najdemo: med mladimi ambicioznimi odvetniškimi kandidati, v poslovnem svetu, celo - kar je nemara še posebej akutna različica te bolezni - ponekod v državni upravi. Ljudje, ki skoraj ne znajo iz službe pred osmo zvečer; ki jih tam lahko redno zalotiš tudi ob sobotah in nedeljah; ki se z delovnimi nalogami ukvarjajo tudi med prazniki in na dopustu; ki o njih celo sanjajo, namesto da bi vsaj sanjali o stvareh, ki jih nimajo časa početi. Ljudje, na katerih zgaranih plečih sloni vse kaj drugega kot zgolj njihova osebna usoda.
Za vse takšne ljudi bi morali uvesti nov institut, ki bi ga poimenovali "preklicani deloholik". Če bi tako označena oseba na delovnem mestu dobila novo zadolžitev, je ne bi smela sprejeti sama, ampak bi to v njenem imenu moral storiti njen skrbnik. Če bi preklicani deloholik želel ostati v službi onkraj rednega delovnega časa, bi moral dobiti skrbnikovo odobritev; sicer bi ga varnostna služba za tisti dan zabrisala ven kot brezdomca, in mu pri tem iz rok izpulila tako mape z delovnim gradivom kot prenosne računalnike in male spominske ključe, na katerih bi želel domov pretihotapiti vsaj ščepec "nujnega" dela.
Če imate kakšnega prijatelja, ki bi ga morali razglasiti za preklicanega deloholika, me obvestite o njem in mi povejte njegovo žalostno zgodbo; prav rad vam bom ustregel in vas imenoval za njegovega skrbnika. In ko mu bo naslednjič njegov nadrejeni ali življenje želelo naložiti nekaj novega dela, mu bo moral pogledati v oči in reči: "Saj bi; prav rad bi to prevzel in opravil. A kaj, ko ne morem. Veste, ne smem. Sem namreč preklicani deloholik; delam lahko zgolj tisto, kar odobri moj skrbnik." In bo moral šef ali življenje priromati do vas, da boste ocenili, kaj se ubogi pari še sme naložiti in kaj ne.
Iskreno upam, da, če ste to objavo prebrali med petkovim popoldnevom in ponedeljkovim jutrom, tega niste storili iz službene pisarne. Sicer se obrnite name, dokler je še čas.
Oznake: obrobnarije
Za posredovanje objave prijatelju --> 
Komentarji:
<< Na glavno stran
heh, ne govori. sicer mam en tak primer ze v druzini, tko da sem s tem dobro seznanjem.
mam pa še eno prjatlco, s katero se tezko vidiva pred 22 uro. pač služba in mogoče še fitness po sluzbi. pa včeraj, ko sem jaz smučal na kaprunu je ona nekaj pisala doma. ja, odvetniška kandidatka je. :D
okej, razumem, da to počneš kakšno leto, še bolj, kakšen mesec, res pa ne razumem, kako lahko to počneš kar naprej in še manj razumem šefe, ki še vedno mislijo, da človek teh dvanajst ur dobro in kvalitetno dela.
no sej, na koncu izveš, da se osem ur razvleče na dvanajst zato, ker hodiš po obravnavah po vsej sloveniji in ker šef vztraja, da moraš imeti objavljen mobitel na vizitki in te seveda stranke non stop nadlegujejo, namesto, da bi pisal.
organizacija pri nasih odvetnikih peša. mogoče bi rekel, da je pri veliki večini povsem odsotna...
mam pa še eno prjatlco, s katero se tezko vidiva pred 22 uro. pač služba in mogoče še fitness po sluzbi. pa včeraj, ko sem jaz smučal na kaprunu je ona nekaj pisala doma. ja, odvetniška kandidatka je. :D
okej, razumem, da to počneš kakšno leto, še bolj, kakšen mesec, res pa ne razumem, kako lahko to počneš kar naprej in še manj razumem šefe, ki še vedno mislijo, da človek teh dvanajst ur dobro in kvalitetno dela.
no sej, na koncu izveš, da se osem ur razvleče na dvanajst zato, ker hodiš po obravnavah po vsej sloveniji in ker šef vztraja, da moraš imeti objavljen mobitel na vizitki in te seveda stranke non stop nadlegujejo, namesto, da bi pisal.
organizacija pri nasih odvetnikih peša. mogoče bi rekel, da je pri veliki večini povsem odsotna...
# Avtor: 
, nedelja, december 03, 2006 10:23:00 pop.
, nedelja, december 03, 2006 10:23:00 pop.
Spoštovani!
Metej, niste tudi Vi eden izmed deloholikov, ki jih opisujete?
lp, Urša
Metej, niste tudi Vi eden izmed deloholikov, ki jih opisujete?
lp, Urša
# Avtor: , sreda, december 06, 2006 8:21:00 dop.
, sreda, december 06, 2006 8:21:00 dop.
Draga Urša,
trudim se, da ne bi bil, obenem pa tudi, da bi v življenju naredil kaj koristnega. Gral je v tem primeru skrivnost, kako uspeti v obojem - meni se zdi, da mi običajno pri obojem napol spodleti. A z mano ni tako hudo; poznam še dosti hujše od sebe in tem je treba pomagati, preden bo prepozno.
trudim se, da ne bi bil, obenem pa tudi, da bi v življenju naredil kaj koristnega. Gral je v tem primeru skrivnost, kako uspeti v obojem - meni se zdi, da mi običajno pri obojem napol spodleti. A z mano ni tako hudo; poznam še dosti hujše od sebe in tem je treba pomagati, preden bo prepozno.
Matej:)
Moje vprašanje namenjeno Vam, ni bilo mišljeno kot oseben napad, ampak kot redna bralka konteksta opazim, da vaši prispevki prihajajo ob takšnih in drugačnih - mogočih in za ene nemogočih urah, hkrati pa vem, da poleg pisanja prispevkov počnete še 100 stvari in da ste večkrat na faksu tudi v poznih popoldanskih ali že skoraj večernih urah (to velja tudi za druge MR in asistente, morda tudi za profesorje).
Vsekakor si Vaše delo in prizadevanja zaslužita vse pohvale,vendar mi ob vsem tem ne smete zameriti, če dobim pomislek, da ste morda tudi Vi deloholik, oz. ste na dobri poti, da to postanete.
Pa brez zamere.
lp, Urša
Moje vprašanje namenjeno Vam, ni bilo mišljeno kot oseben napad, ampak kot redna bralka konteksta opazim, da vaši prispevki prihajajo ob takšnih in drugačnih - mogočih in za ene nemogočih urah, hkrati pa vem, da poleg pisanja prispevkov počnete še 100 stvari in da ste večkrat na faksu tudi v poznih popoldanskih ali že skoraj večernih urah (to velja tudi za druge MR in asistente, morda tudi za profesorje).
Vsekakor si Vaše delo in prizadevanja zaslužita vse pohvale,vendar mi ob vsem tem ne smete zameriti, če dobim pomislek, da ste morda tudi Vi deloholik, oz. ste na dobri poti, da to postanete.
Pa brez zamere.
lp, Urša
# Avtor: , petek, december 08, 2006 12:05:00 pop.
, petek, december 08, 2006 12:05:00 pop.
Draga Urša,
saj sem vas razumel povsem dobrohotno in če se ne bi v svojih javnih besedilih temu skušal izogniti, bi svoj prejšnji komentar končal z enim lepim znakom ;) (ali celo v 3D obliki z 8^D).
Da si ne bom skopal še globlje jame (že s tem, ko sem se sam ponujal za skrbnika deloholikom, sem po mnenju najvišjih avtoritet namreč dokazoval, da to ne smem biti), pa le še kratko pojasnilo v zvezi z objavami na Kontekstu: običajno jih pišem v kompletih in si jih shranim kot osnutke - tako da se na Kontekstu sicer res pojavijo takrat, ko jih objavim, a to k sreči ne pomeni, da so bile takrat tudi spisane.
saj sem vas razumel povsem dobrohotno in če se ne bi v svojih javnih besedilih temu skušal izogniti, bi svoj prejšnji komentar končal z enim lepim znakom ;) (ali celo v 3D obliki z 8^D).
Da si ne bom skopal še globlje jame (že s tem, ko sem se sam ponujal za skrbnika deloholikom, sem po mnenju najvišjih avtoritet namreč dokazoval, da to ne smem biti), pa le še kratko pojasnilo v zvezi z objavami na Kontekstu: običajno jih pišem v kompletih in si jih shranim kot osnutke - tako da se na Kontekstu sicer res pojavijo takrat, ko jih objavim, a to k sreči ne pomeni, da so bile takrat tudi spisane.
pomojem je tut mal razlike, če cele dneve visiš na faksu, kar je recimo ena taka kul okolica, kjer se fajn počutiš ali pa v eni odvetniški fabriki, kjer cel dan štancaš neumnosti...
čeprav je pa precej soli v tem, da maš s tem, da moraš v službo dan že do konca pokvarjen hehe
čeprav je pa precej soli v tem, da maš s tem, da moraš v službo dan že do konca pokvarjen hehe
# Avtor: , petek, december 08, 2006 2:35:00 pop.
, petek, december 08, 2006 2:35:00 pop.
Jaka, kje pa piše, da tudi odvetniška pisarna ne more bit eno takšno kul okolje, kjer se fajn počutiš? Vse je odvisno od interesov posameznika. Enim bolj ustreza akademska kariera, drugim pa delo v praksi. Kar se tiče deloholikov, pa ne vidim razlike med tem, če asistent "visi" cele dneve na faksu ali pa odvetniški pripravnik (kandidat) "visi" cele dneve v odvetniški pisarni. Po mojem imata oba isti problem:)
lp, Urša
lp, Urša
# Avtor: , ponedeljek, december 11, 2006 8:22:00 dop.
, ponedeljek, december 11, 2006 8:22:00 dop.<< Na glavno stran
