ponedeljek, 27. november 2006
Matej Accetto, 11/27/2006 01:27:00 pop. (trajna stran objave)Pravniški državni izpit in reforme
Kot morda že veste, je prejšnji teden na ljubljanski Pravni fakulteti gostoval predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar in našim študentom predstavljal ureditev sodniškega pripravništva in pravniškega državnega izpita.
Ureditev vam je verjetno že dobro znana: vsaj leto dni pripravništva na enem izmed slovenskih višjih sodišč in pridobivanja praktičnih sodniških izkušenj, nato pa še naporen študij za sam izpit, pri katerem nemara tudi fakultetni "trojčki" izpadejo zgolj kot nekakšno ogrevanje pred velikim mnogobojem. Tisti, ki vas to zanima, si lahko preberete tudi Zakon o pravniškem državnem izpitu in druge relevantne predpise.
Zakon je bil za časa svojega življenja že nekajkrat dopolnjen in spremenjen. Poglavitna vest, o kateri je govoril tudi sodnik Potočar, pa se navezuje na nehoteno duhovitost zakona, ki do sedaj začuda še ni bila odpravljena kot neumestna. Govorim namreč o prvem odstavku 8. člena zakona, ki se glasi:
Kot verjetno veste, v tem primeru prideta v igro dve čakalni listi oziroma prednostna vrstna reda, ki določata po polovico razpoložljivih pripravniških mest: ena po povprečni študijski oceni, druga po čakalni dobi. Po povprečni študijski oceni baje trenutno v poštev za pripravništvo pridejo zgolj študenti, čigar študijsko povprečje je višje od 8,5. Vse druge na tem seznamu vedno znova "prehitijo" nove generacije študentov z boljšim povprečjem. Za slednje je torej na voljo le še seznam po čakalni dobi. Tam pa so podatki naslednji: trenutna čakalna doba tistih, ki ta hip prihajajo na sodišče, je približno šest let. Povedano drugače, ta hip začenjajo s pripravništvom tisti, ki so se nanj prijavili v letih 2000 in 2001.
Toda to še ni vse. Še bolj "zanimivo" je računati, kdaj bodo prišli na vrsto tisti, ki danes šele končujejo s študijem in se bodo na pripravništvo prijavili jutri. Na sodišču so baje opravili izračun in ugotovili, da bodo prišli na vrsto šele po petnajstih ali dvajsetih letih.
Ja, kar zajemite sapo in pustite, da se vam okus razlije po možganih. Petnajst, dvajset let. To pomeni, da se boste pri štiridesetih, petinštiridesetih spet študentsko pobalinsko podili po sodiščih in šest mesecev pozno v noč študirali za pravniški državni izpit. Če boste imeli srečo, bodo takrat vaši otroci kot študenti pravne fakultete ravno študirali za izpit iz civilnega trojčka in boste lahko zvečer o zapiskih razpravljali kar s svojo hčerko in njenimi študijskimi prijatelji. Če boste imeli smolo, pa bo že diplomirala s povprečjem 9,4 in bo sodno pripravništvo opravljala istočasno kot vi, le da bo ona med opoldanskim igranjem igre "med dvema ognjema" metala žogo v ekipi triindvajsetletnih odličnjakov, vi pa v ekipi petinštiridesetletnih sopihačev.
V stvarnem svetu pa povedano seveda pomeni to, da bo sistem potrebno spremeniti. Kako, je še odprto, čeprav naj bi tudi Potočar navedel nekaj možnosti: možno je, da pravniški državni izpit ne bi bil več "samoumevni" cilj in pogoj odličnosti za vse diplomirane pravnike, temveč zgolj za tiste, ki bi si res želeli delati v pravosodju. Druga ali povezana možnost je, da za opravljanje izpita ne bi več zahtevali obvezne prakse na sodišču, ampak bi zadoščalo tudi nekaj daljše (tri- ali petletno) pripravništvo v odvetniški pisarni ali v drugih ustreznih službah: da bi denimo lahko šli na izpit bodisi po petih letih takega pripravništva bodisi po dveh letih tistega na sodišču.
O vseh podrobnostih in implikacijah tu ne morem več pisati - denimo o vprašanju, ali je povprečna ocena pravi kriterij za izbiro pripravnikov z različnih pravnih fakultet z (bolj ali manj sprejeto) različnimi kriteriji in študijskimi redi. A vendarle mi je ta zadnja ideja kar všeč: bodisi dve leti pripravništva na sodišču bodisi pet let v odvetniški pisarni. To bi obenem ohranilo privlačnost sodniškega pripravništva za najboljše študente, saj bi tako s pripravništvom opravili hitreje in bolj "pri viru", obenem pa praktično izvedljive možnosti prakse in kasnejšega izpita ne bi odrekal vsem drugim.
Pa še iz enega razloga mi je ideja všeč. V okviru bolonjske reforme je veliko govora o možnosti študija 3+2 in o vprašanju, ali bi tudi triletni študij zadoščal za opravljanje pripravništva in državnega izpita. Sicer o tem ne bi razpredal na dolgo, ker tudi sam pripadam tistim, ki menijo, da za dobro in celovito pravniško izobrazbo ne zadoščajo tri leta. A vendarle, ako bi že prišlo do tega: če bi sprejeli možnost različno dolgega pripravništva glede na mesto pripravništva, zakaj ne tudi glede na dolžino in raven študija? Tisti, ki bi dokončali zgolj triletni program, bi morali opraviti pet let pripravništva, tisti s petletnim programom pa zgolj tri. Tako bi imel študent v bistvu izbiro, kam "naložiti" dve leti svojega izobraževalnega programa - v pridobivanje višje in boljše formalne izobrazbe ali pa v daljše praktično urjenje.
Ureditev vam je verjetno že dobro znana: vsaj leto dni pripravništva na enem izmed slovenskih višjih sodišč in pridobivanja praktičnih sodniških izkušenj, nato pa še naporen študij za sam izpit, pri katerem nemara tudi fakultetni "trojčki" izpadejo zgolj kot nekakšno ogrevanje pred velikim mnogobojem. Tisti, ki vas to zanima, si lahko preberete tudi Zakon o pravniškem državnem izpitu in druge relevantne predpise.
Zakon je bil za časa svojega življenja že nekajkrat dopolnjen in spremenjen. Poglavitna vest, o kateri je govoril tudi sodnik Potočar, pa se navezuje na nehoteno duhovitost zakona, ki do sedaj začuda še ni bila odpravljena kot neumestna. Govorim namreč o prvem odstavku 8. člena zakona, ki se glasi:
Če je prijavljenih za opravljanje pripravništva več kandidatov, kot je prostih mest sodniških pripravnikov, določi predsednik višjega sodišča prednostne vrstne rede za zasedbo prostih mest.Hudomušen je seveda ta pogojnik, "če" je prijavljenih preveč kandidatov.
Kot verjetno veste, v tem primeru prideta v igro dve čakalni listi oziroma prednostna vrstna reda, ki določata po polovico razpoložljivih pripravniških mest: ena po povprečni študijski oceni, druga po čakalni dobi. Po povprečni študijski oceni baje trenutno v poštev za pripravništvo pridejo zgolj študenti, čigar študijsko povprečje je višje od 8,5. Vse druge na tem seznamu vedno znova "prehitijo" nove generacije študentov z boljšim povprečjem. Za slednje je torej na voljo le še seznam po čakalni dobi. Tam pa so podatki naslednji: trenutna čakalna doba tistih, ki ta hip prihajajo na sodišče, je približno šest let. Povedano drugače, ta hip začenjajo s pripravništvom tisti, ki so se nanj prijavili v letih 2000 in 2001.
Toda to še ni vse. Še bolj "zanimivo" je računati, kdaj bodo prišli na vrsto tisti, ki danes šele končujejo s študijem in se bodo na pripravništvo prijavili jutri. Na sodišču so baje opravili izračun in ugotovili, da bodo prišli na vrsto šele po petnajstih ali dvajsetih letih.
Ja, kar zajemite sapo in pustite, da se vam okus razlije po možganih. Petnajst, dvajset let. To pomeni, da se boste pri štiridesetih, petinštiridesetih spet študentsko pobalinsko podili po sodiščih in šest mesecev pozno v noč študirali za pravniški državni izpit. Če boste imeli srečo, bodo takrat vaši otroci kot študenti pravne fakultete ravno študirali za izpit iz civilnega trojčka in boste lahko zvečer o zapiskih razpravljali kar s svojo hčerko in njenimi študijskimi prijatelji. Če boste imeli smolo, pa bo že diplomirala s povprečjem 9,4 in bo sodno pripravništvo opravljala istočasno kot vi, le da bo ona med opoldanskim igranjem igre "med dvema ognjema" metala žogo v ekipi triindvajsetletnih odličnjakov, vi pa v ekipi petinštiridesetletnih sopihačev.
V stvarnem svetu pa povedano seveda pomeni to, da bo sistem potrebno spremeniti. Kako, je še odprto, čeprav naj bi tudi Potočar navedel nekaj možnosti: možno je, da pravniški državni izpit ne bi bil več "samoumevni" cilj in pogoj odličnosti za vse diplomirane pravnike, temveč zgolj za tiste, ki bi si res želeli delati v pravosodju. Druga ali povezana možnost je, da za opravljanje izpita ne bi več zahtevali obvezne prakse na sodišču, ampak bi zadoščalo tudi nekaj daljše (tri- ali petletno) pripravništvo v odvetniški pisarni ali v drugih ustreznih službah: da bi denimo lahko šli na izpit bodisi po petih letih takega pripravništva bodisi po dveh letih tistega na sodišču.
O vseh podrobnostih in implikacijah tu ne morem več pisati - denimo o vprašanju, ali je povprečna ocena pravi kriterij za izbiro pripravnikov z različnih pravnih fakultet z (bolj ali manj sprejeto) različnimi kriteriji in študijskimi redi. A vendarle mi je ta zadnja ideja kar všeč: bodisi dve leti pripravništva na sodišču bodisi pet let v odvetniški pisarni. To bi obenem ohranilo privlačnost sodniškega pripravništva za najboljše študente, saj bi tako s pripravništvom opravili hitreje in bolj "pri viru", obenem pa praktično izvedljive možnosti prakse in kasnejšega izpita ne bi odrekal vsem drugim.
Pa še iz enega razloga mi je ideja všeč. V okviru bolonjske reforme je veliko govora o možnosti študija 3+2 in o vprašanju, ali bi tudi triletni študij zadoščal za opravljanje pripravništva in državnega izpita. Sicer o tem ne bi razpredal na dolgo, ker tudi sam pripadam tistim, ki menijo, da za dobro in celovito pravniško izobrazbo ne zadoščajo tri leta. A vendarle, ako bi že prišlo do tega: če bi sprejeli možnost različno dolgega pripravništva glede na mesto pripravništva, zakaj ne tudi glede na dolžino in raven študija? Tisti, ki bi dokončali zgolj triletni program, bi morali opraviti pet let pripravništva, tisti s petletnim programom pa zgolj tri. Tako bi imel študent v bistvu izbiro, kam "naložiti" dve leti svojega izobraževalnega programa - v pridobivanje višje in boljše formalne izobrazbe ali pa v daljše praktično urjenje.
Oznake: sodstvo
Za posredovanje objave prijatelju --> 
Komentarji:
<< Na glavno stran
Pa vendar - ali je dvoletno delo pri odvetniku manj "vredno" od dvoletnega dela na sodišču?
# Avtor: 
, ponedeljek, november 27, 2006 11:15:00 pop.
, ponedeljek, november 27, 2006 11:15:00 pop.
Delo na sodiscu je drugačno, kot delo pri odvetniku, če ne drugega moraš pri pisanju sodb uporabljat pravo, če si pa odvetnik pa več ali manj navajaš dejstva, ki koristijo tvojemu klientu.
Prav tako, kot odvetniški pripravnik zelo velikokrat delaš zelo brezvezne, nevsebinske stvari, kot so izvršbe in podobne neumnosti.
Sam menim, da bi morali sodno pripravništvo skoraj ukiniti, razen za ljudi, ki se bodo s pogodbo zavezali, da ostanejo v pravosodju, ostali diplomirani pravniki pa naj pridobijo možnost opravljanja DPI po določenem času.
Dejansko ni razloga, da bi bilo odvetniško pripravništvo kaj več vredno, kot recimo delo pravnika nekje v gospodarstvu ali v državni upravi.
Prav tako, kot odvetniški pripravnik zelo velikokrat delaš zelo brezvezne, nevsebinske stvari, kot so izvršbe in podobne neumnosti.
Sam menim, da bi morali sodno pripravništvo skoraj ukiniti, razen za ljudi, ki se bodo s pogodbo zavezali, da ostanejo v pravosodju, ostali diplomirani pravniki pa naj pridobijo možnost opravljanja DPI po določenem času.
Dejansko ni razloga, da bi bilo odvetniško pripravništvo kaj več vredno, kot recimo delo pravnika nekje v gospodarstvu ali v državni upravi.
# Avtor: , torek, november 28, 2006 9:00:00 dop.
, torek, november 28, 2006 9:00:00 dop.
Moje izkušnje so drugačne. Pripravniki na sodišču me debelo gledajo, ko jim povem, da delam osem ur. Pri njih je vse odvisno od mentorja, iniciative in dejstva, ali so plačani ali volonterski pripravniki.
Ne bom razpredala, kateri kako delajo, ampak običajno prisostvujejo na obravnavah 2 do 3 ure na dan (odvisno od trajanja obravnav), in napišejo kake 4 sodbe na mesec. Poznam jih več na različnih sodiščih. Verjetno je pri plačanih pripravnikih več dela, ker morajo dlje ostajati na sodišču.
Kot odvetniški pripravnik ,jasno tudi jaz prisostvujem na obravnavah, saj zastopam stranke in se s tem bolj aktivno od sodniških pripravnikov lahko vključim v obravnavo, medtem ko oni tiho sedijo v zadnji klopi. Pišem različne vloge v različnih postopkih, daleč daleč od tega, da bi pisala samo izvršbe - tega je še najmanj. Glede pravnih navedb se niti približno ne strinjam s tem, da odvetniki zgolj "navajajo dejstva", sodniki pa morajo svoje odločitve pravno utemeljiti. Če hočeš svoje stališče kvalitetno predstaviti, ga moraš tudi kvalitetno podkrepiti - z golimi dejstvi gotovo ne. Ne rečem, da se ne najde kje kaka cvetka, kjer so navedena bolj ali manj dejstva, gotovo pa drži tudi to, da je sodna utemeljitev lahko velikokrat povzeta po kvalitetni tožbi, predlogu ... in je tako lepo prinešena na pladnju.
Sem pa vseeno mnenja, da bi mi koristil tudi pogled z druge strani, ko si postavljen v vlogo razsodnika, ki mora na zadevo gledati nepristransko.
Menim pa, da odvetniško pripravništvo, ne samo da v pridobivanju velikih količin znanja in izkušenj s širšega pravniškega področja, definitivno presega pripravništvo v gospodarski družbi ali javni upravi, ampak tudi dosega, če ne celo presega pripravništvo na sodišču.
Upam, da se s tem kdo ne čuti užaljen. Sicer pa verjamem, da kjerkoli opravljamo pravniki pripravništvo, je največ odvisno od lastne volje in želje vsakega posameznika, koliko želi pridobiti. Tako da ne rečem, da nekdo, ki opravlja pripravništvo v gospodarski družbi ne more pridobiti več od mene - če bo njegova samoiniciativa velika, bo plod njegovega pripravništva lahko zelo kvalitetno, vendar pa ožje, torej specialistično pravno znanje na področju, kjer je delal.
Ne bom razpredala, kateri kako delajo, ampak običajno prisostvujejo na obravnavah 2 do 3 ure na dan (odvisno od trajanja obravnav), in napišejo kake 4 sodbe na mesec. Poznam jih več na različnih sodiščih. Verjetno je pri plačanih pripravnikih več dela, ker morajo dlje ostajati na sodišču.
Kot odvetniški pripravnik ,jasno tudi jaz prisostvujem na obravnavah, saj zastopam stranke in se s tem bolj aktivno od sodniških pripravnikov lahko vključim v obravnavo, medtem ko oni tiho sedijo v zadnji klopi. Pišem različne vloge v različnih postopkih, daleč daleč od tega, da bi pisala samo izvršbe - tega je še najmanj. Glede pravnih navedb se niti približno ne strinjam s tem, da odvetniki zgolj "navajajo dejstva", sodniki pa morajo svoje odločitve pravno utemeljiti. Če hočeš svoje stališče kvalitetno predstaviti, ga moraš tudi kvalitetno podkrepiti - z golimi dejstvi gotovo ne. Ne rečem, da se ne najde kje kaka cvetka, kjer so navedena bolj ali manj dejstva, gotovo pa drži tudi to, da je sodna utemeljitev lahko velikokrat povzeta po kvalitetni tožbi, predlogu ... in je tako lepo prinešena na pladnju.
Sem pa vseeno mnenja, da bi mi koristil tudi pogled z druge strani, ko si postavljen v vlogo razsodnika, ki mora na zadevo gledati nepristransko.
Menim pa, da odvetniško pripravništvo, ne samo da v pridobivanju velikih količin znanja in izkušenj s širšega pravniškega področja, definitivno presega pripravništvo v gospodarski družbi ali javni upravi, ampak tudi dosega, če ne celo presega pripravništvo na sodišču.
Upam, da se s tem kdo ne čuti užaljen. Sicer pa verjamem, da kjerkoli opravljamo pravniki pripravništvo, je največ odvisno od lastne volje in želje vsakega posameznika, koliko želi pridobiti. Tako da ne rečem, da nekdo, ki opravlja pripravništvo v gospodarski družbi ne more pridobiti več od mene - če bo njegova samoiniciativa velika, bo plod njegovega pripravništva lahko zelo kvalitetno, vendar pa ožje, torej specialistično pravno znanje na področju, kjer je delal.
# Avtor: , torek, oktober 14, 2008 1:31:00 pop.
, torek, oktober 14, 2008 1:31:00 pop.<< Na glavno stran
