Kontekst

Spodnja objava o članku v Guardianu, kjer so nerodno (čeprav, roko na srce, ne povsem zgrešeno) namigovali na "Jugoslavijo Slobodana Miloševića" v letu 1991 in to kasneje popravili, me je spomnila na podobno prigodo s spletnim novičnikom EUobserver izpred dveh let. V članku o srečanju med predstavniki EU in Rusijo v Moskvi je pisalo, da je to prvo srečanje po pristopu osmih postsovjetskih držav k Uniji.

Ko sem članek prebral (dostopen tu, a žal zdaj že plačljiv), sem se za trenutek ustavil.

Osmih? Z drugimi besedami, vseh pristopnic razen, očitno, Malte in Cipra. Ampak to ne gre. V ožjem smislu bi bile postsovjetske države v bistvu zgolj tiste, ki so nekoč bile del Sovjetske zveze, pa tudi v širšem smislu označba Slovenije za "postsovjetsko" zanika enega od pomembnejših smotrov nekdanje Jugoslavije kot "nesovjetske" države v iskanju znamenite "tretje poti". Če je bil kdo "postsovjetski", je bila to Jugoslavija v petdesetih letih, ne pa Slovenija v devetdesetih.

Saj ne, da bi bilo "postsovjetsko" nujno slabo, Slovenija pa boljša - a takšno posploševanje vendarle maliči zgodovino, česar si Evropa ob malikovanju svoje historične dediščine gotovo ne sme privoščiti. Povedano drugače: Če oziroma kolikor je postsovjetska Slovenija, sta tudi Malta in Ciper, pa tudi Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo.

V nepričakovanem navalu demokratičnega aktivizma sem na EUobserver poslal pismo - in čez par dni dobil odgovor, da se strinjajo z menoj, opravičujejo za napako in da so članek že popravili, tako da ne bo več zavajajoč: namesto o postsovjetskih državah zdaj govori o državah "za železno zaveso". Tisto železno zaveso, za katero so si Karl-Markus Gauss in njegovi prijatelji kot otroci predstavljali, da se res nekje sredi polj spušča z neba in (svetli) Zahod loči od (temnega) Vzhoda.

Kdor išče, ta najde.

Oznake: EU