torek, 12. december 2006

Matej Accetto, 12/12/2006 09:55:00 dop. (trajna stran objave)

Ali je "ali" "ali" ali "ali" ni "in"?

(To je tretja objava v tej seriji. Za prvi dve glej tu in tu, hočem reči, za prvo ali drugo glej tu ali tu.)

Kako je z logičnim razumevanjem pomena veznika "ali", sem že zapisal. Tokrat pa še nekaj misli o pravnem pomenu - najbolje, da kar s primeri.

1.

Začnimo tam, kjer ima teza "izključevalne disjunkcije" največ podpore - pri s stališča osebne nedotakljivosti zelo občutljivem kazenskem pravu. Denimo:
Kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev. (člen 146(1) KZ)
Tovrstni primeri iz kazenskega prava verjetno prvi pridejo na pamet zagovornikom izključevalne disjunkcije - kazenskopravna doktrina pravi, da gre v teh primerih za alternativne kazni, pri katerih zakonik sodišču dopušča možnost izbire ene ali druge. Ene ali druge, ne pa obeh - ergo, veznik ali iz citirane določbe ne more pomeniti in.

Z logičnega stališča bi seveda lahko ugovarjali že takšnemu sklepu, da naj bi torej možnost izbire med dvema kaznima avtomatično preprečevala izbiro obeh; če bi hotel stroki nagajati še malo bolj, bi dodal, da sodna praksa in kazenskopravna znanost tako ali tako nimata obvezujoče moči, ampak zgolj moč argumentov, to pa je prejšnja objava že zamajala.

A ker nisem tak, raje poudarjam dve drugi podrobnosti. Najprej določilo drugega odstavka 36. člena KZ:
Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
To določilo po eni strani podpira sklep, da je v KZ disjunkcija običajno sicer mišljena izključujoče. Kot laični logik bi si želel, da bi bilo to v zakonu napisano izrecneje, ne pa, da je to treba razbrati med vrsticami (še posebno ob določbah 34. in 35. člena KZ). A vendar, kakorkoli že, zakon v isti sapi dopušča izjemo, ko ali lahko pomeni tudi in.

Če si pozorno preberete zgoraj citirano besedilo iz 146. člena KZ, pa boste opazili še to, da si kazen zasluži, kdor "prizadene telesno ali duševno celovitost drugega". Mar to pomeni, da nekdo, ki drugemu prizadene telesno in duševno celovitost, kazni ubeži? Seveda ne. Zakon želi z uporabo veznika "ali" povedati, da za kaznivo dejanje zadošča, če je prizadeta zgolj ena ali druga, oziroma da zanjo nista potrebni obe - seveda pa bo kaznovan tudi tisti, ki mu uspe nesrečni dvojni met.

2.

Na Pravni fakulteti je bilo do nedavnega objavljeno obvestilo, da na določen dan test iz pravoznanstva pišejo izredni študenti in "ponavljalci ali pavzerji po dogovoru". Če bi razumeli, da ali pomeni zgolj a ali b, ne pa obeh, potem bi lahko test iz pravoznanstva pisali bodisi "ponavljalci" bodisi "pavzerji". Seveda pa je bilo mišljeno, da ga lahko po dogovoru pišejo tako eni kot drugi. Ali je v tem primeru pomenil in, dopuščal pa možnost - kot zna z logičnega stališča zgolj veznik ali, ne pa brezkompromisni in - da se bodo za to odločili zgolj eni ali drugi.

3.

Kaj si mislite o takšni hipotetični določbi:
Prepovedano je metati pločevinke ali hoditi po travi. Kazen je stoja na glavi.
Sam si mislim, da je takšna določba zelo nejasna. Je prepovedano bodisi metati pločevinke bodisi hoditi po travi, ne pa oboje hkrati? Gotovo ni bila mišljena možnost, da naj bo nekdo, ki počne eno ali drugo, kaznovan, nekdo, ki mu uspe početi oboje hkrati, pa ne.

(Obenem seveda ni jasno tudi to, ali je prepovedano "metati pločevinke" nasploh ali zgolj "metati pločevinke po travi", ker ni jasno, ali "po travi" kvalificira oba dela stavka.)

Zagovorniki nasprotne teze bi seveda lahko predlagali, da bi se zagati lahko elegantno in pravilno izognili z uporabo veznika "in": "Prepovedano je metati pločevinke in hoditi po travi." Čeprav bi s tem na prvi pogled želeli zagovarjati še bolj absurdno trditev, da "in" lahko pomeni "ali", bi bila takšna rešitev seveda povsem možna, če bi si jo razlagali takole: "Prepovedano je metati pločevinke (po travi) in prav tako je prepovedano hoditi po travi." Se strinjate?

4.

Odlično, kajti s tem ste obenem posredno že priznali, da lahko potemtakem tudi "ali" vsebuje "in" oziroma da je tako v vseh primerih, ko je določilo zapisano na tak način. En primer sem že omenil zgoraj pod točko 1 (pri telesni in duševni celovitosti). Za drugega pa si denimo lahko pogledamo 14. člen Ustave RS (povezava je na neuradno prečiščeno besedilo):
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
So vsakomur v Sloveniji pravice zagotovljene ne glede na zgolj eno izmed naštetih osebnih okoliščin (eno ali drugo ali tretjo ali četrto itd., ne pa več kot eno) ali ne glede na vse (eno in drugo in tretjo itd.)? Ali tisti "ali" za besedo "invalidnost" morda pravzaprav ne pomeni "in"?

5.

Sodišča in zakonodajalci seveda nimajo vedno prav. Dodatna razsežnost sodbe luksemburškega Sodišča je tudi vprašanje različnih tradicij oziroma običajnih pomenov izrazov v različnih jezikih. Morda je tudi iz tega razloga v navedeni sporni sodbi kar nekaj držav članic zagovarjalo eno razlago, kar nekaj pa drugo.

A vendar nam je lahko v uteho, da razprava o logiki in pravu ni lastna zgolj nam, ampak prejkone vsem pravnim sistemom. Tisti, ki imate pri roki dobro knjižnico ali bazo člankov, si lahko preberete denimo članek Laymana Allena z naslovom "Symbolic Logic: A Razor-Edged Tool for Drafting and Interpreting Legal Documents" v reviji Yale Law Journal iz leta 1957 ter repliko Roberta Summersa "A Note on Symbolic Logic and the Law" in dupliko Allena "Symbolic Logic and Law: A Reply" v reviji Journal of Legal Education iz let 1961 in 1962.

Avtorja se v veliki meri ukvarjata tudi s konkretnim vprašanjem pomena veznika "ali"; čeprav se razhajata pri vprašanju, ali bi morali v izogib nenamernim nejasnostim pri zakonodajnem postopku uporabljati oznake simbolne logike, pa se obema zdi samoumevno, da si je mogoče veznik "ali" razlagati na način izključevalne ali vključevalne disjunkcije oziroma da se bo v konkretnih primerih lahko pojavilo vprašanje, ali naj se določen izraz razume kot "zgolj a ali zgolj b in nikakor ne oba", v drugih pa "vsaj a ali b, lahko pa tudi oba".

6.

Kje smo torej končali? Upam, da tam, kamor sem nas hotel pripeljati. Če se vam zdi, da se z menoj strinjate deloma, sem že uspel. Namen mojega podviga namreč ni bil v tem, da bi pravno ureditev začeli pojmovati kot takšno, v kateri bi veznik "ali" vedno vključeval tudi "in"; pač pa kot takšno, v kateri veznik "ali" včasih lahko pomeni tudi "in" oziroma v kateri možnost izbire med posameznimi elementi včasih dopušča tudi izbiro vseh.

S tem, mislim, sem si kosilo pošteno prislužil.

Oznake:


Komentarji:

Naložba pravzaprav ni slaba: za obet kosila sem dobil kar tri objave na najbolj branem slovenskem pravniškem blogu, več kot polovico toliko kot podiplomski študij v tujini, kar ni mačji kašelj. In ker podiram vse rekorde že pri objavah avtorjev bloga, bom - za kar se bralcem že vnaprej opravičujem - si jih bom dovolil podirati še pri dolžini odgovora. Za potrpežljivost bralcev se najbrž lahko odkupim le z obljubo, da berejo mojo edino objavo na to temo.

Zaporedne zapise mojega prijatelja Mateja Accetta sem seveda pozorno prebral ? spretnost njegove argumentacije, pospremljena z nespornim literarnim talentom, zbudi zanimanje celo pri boksarski vreči, v katere vlogi sem se po svoji krivdi znašel sam.

Priznati moram, da me je obseg vloženega truda nekoliko zabaval in me hkrati navdajal z melanholijo. Predavanje, v katerem je kolega Accetto (upam, da mi tega naslavljanja Matej ne bo zameril) zasledil sporno izjavo, je bilo, kot je korektno omenil v svoji prvi objavi, posvečeno Kelsnovi teoriji razlage. V več kot uri dolgemu predavanju sta bila vprašanju, ki je bilo nagrajeno s tremi objavami, namenjena dva stavka. Ko sem šel preverit, kako sem sporno misel oblikoval v pripravah na predavanje, sem v svojem zapisu našel tale stavek:

'Sodišče Evropskih skupnosti je tako na primer v zadevi Komisija proti Franciji (izroček VI.2) besedico "ali" enostavno razložilo kot "in" ter si s tem odprlo pot za določitev po svoji presoji dovolj učinkovite kazni za državo članico.'

Če bi pripravljeno predavanje preprosto prebral (pričenjam razumeti, zakaj bolj izkušeni profesorji svoja predavanja berejo, pa najsi je to študentom všeč ali ne), bi kolegu Accettu prihranil veliko truda. Vendar ga žal nisem. Pod vplivom retoričnega zanosa sem se odločil za captatio benevolentiae, zaradi katere sedaj pišem tale odgovor. Upam si trditi, da sta bila dva izrečena stavka za osnovno sporočilo predavanja povsem nepomembna in pri branju zaporednih objav se nisem mogel znebiti občutka, da poskuša kolega Accetto s topom ubiti komarja. Nepreudarno navržena stavka sta prerasla v "Novakovo tezo", temeljitost njene zavrnitve pa bi lahko nekoliko neupravičeno zbujala vtis, da je bilo to stališče, na katerem sloni moj pravnofilozofski credo.

Za številne primere, ko besedica "ali" lahko nadomešča besedo "in", se kolegu Accettu lepo zahvaljujem. Samo po sebi se razume, da je s tem kosilo več kot prisluženo ? ostal bom pri kosilu, in čeprav bralec Andrej Matić (mimogrede: lep pozdrav, Andrej!) očitno svetuje večerjo, pa še knock-out, si takšne krutosti kolega Accetto res ne bi zaslužil. Osebno sem se najbolj zabaval pri primeru, ki ga je vzel iz obvestila pri našem predmetu, in če bi bilo na svetu kaj pravice, bi del kosila, ki si ga je brez dvoma pošteno prislužil (ker pa sem se od njega naučil domala vse, kar vem o evropskem pravu, pa še marsikaj drugega, bi si zaslužil še mnogo več od tega), kolega Accetto odstopil Branku Perhaju, ki nam pri pisanju tovrstnih obvestil prijazno priskoči na pomoč.

Nekoliko melanholičnega občutja pa se ob prebiranju objav nisem mogel otresti zaradi tega, ker avtor najbrž nikoli ni navdušen, če namesto o stvari, o kateri se mu je zdelo vredno govoriti, razprava poteka o dveh relativno nepomembnih stavkih iz njegovega predavanja. V svojem predavanju sem namreč skušal pokazati, da razumevanje pravne razlage vedno niha med dvema ideološkima stališčema: da je razlago mogoče v celoti izvesti iz pravne določbe (kar sem opisal kot ideologijo vezanega uporabljanja prava) in tem, da je razlaga (skoraj) povsem neodvisna od pravne določbe (kar sem opisal kot ideologijo svobodnega uporabljanja prava). Poimenovanji sem si, mimogrede povedano, sposodil pri poljskem pravnem filozofu J. Wroblewskem. Kelsen je po mojem mnenju pokazal na zanimivo srednjo pot, ko je pod vplivom A. Merkla dokazoval, da nam lahko razlaga prava vedno razkrije le določen okvir (do tu gre za pravno znanost), znotraj katerega je razlaga nato relativno svobodna (in gre zato za pravnopolitično odločitev).

Odločitev Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-304/02 je dober primer prepričanja, da ? naj tokrat svoje priprave citiram dobesedno: "mora sodnik razsoditi tako, kot meni, da je pravično, ne pa tako, kot mu ? bolj ali manj jasno ? narekuje pravno pravilo". Pri tem svojem stališču ostajam. Vse, kar so zaporedni zapisi Mateja Accetta uspeli dokazati, je to, da lahko besedica "ali" kdaj pomeni "ali", kdaj pa tudi "in", odvisno od tega, ali gre za izključevalno ali vključevalno disjunkcijo, če smem svoje nepoznavanje formalne logike zakriti s tujim perjem. To pa nam v konkretnem primeru ne pomaga kaj veliko, saj ne vemo, za katero disjunkcijo gre. In tega nam logika (najbrž) tudi ne more povedati. Težko namreč zagovarjamo stališče (vsaj v pravu), da je vsakič, ko je vključevalna disjunkcija možna, tudi že nujno podana. Kolega Accetto to posredno priznava, ko se modro upre skušnjavi, da bi svoj toure de force kronal (in skazil) s trditvijo, da je potrebno vsak "ali" brati kot "in". S svojim dokazovanjem sicer pride do roba prepada, a se ? ko bi sam posedoval tako razsodnost pri svojem predavanju! ? ustavi tik pred njim, ko sicer nakaže možnost, da bi "ali", ki v kazenskopravni določbi povezuje (ali ločuje?) dve alternativni kazni (?se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom?), a se nato temu stališču odreče. Zanimivo. Z njim se seveda močno strinjam, da bi bilo takšno stališče neprepričljivo (če ne celo nevarno). A s tem pravzaprav dokaže, da v pravu obstajajo tudi situacije, kjer je besedico "ali" vseeno treba razumeti samo kot "ali", čeprav je logično možno izreči tako denarno kot tudi zaporno kazen hkrati. Gre tu torej za vključevalno ali izključevalno disjunkcijo?

Zame zares dobra novica pravzaprav ni ta, da bom lahko s svojim pisarniškim sodrugom odšel na kosilo, temveč ta, da kosila ne bom plačal približno 150 študentom, kolikor jih je takrat slišalo mojo ponudbo. Njim se je moja ocena odločitve sodišča očitno zdela prepričljiva. Dopuščam sicer, da so takrat že trdno spali ali pa jih je bilo strah za svoja življenja (človek, ki predava o Kelsnovi teoriji razlage, je sposoben marsičesa), a predstavljajte si, kako reven bi bil danes, če bi nespametno ponudil plačati kosilo tistemu, ki bi mi dokazal, da rikša ni avtomobil. Morda primer ni najboljši, a pokazati skušam, da so pomeni nekaterih besed intuitivno dokaj jasni. Strinjam se s sicer nekoliko ostrim mnenjem bralca Andreja Matića, ki je zapisal, da "iskanje nesmiselnih, pa čeprav še tako "logičnih" razlag pelje samo v vse večje absurde na ravni uporabe, ki v končni fazi degradirajo in razvrednotijo prav tisto kredibilnost, ki naj bi jo pravo imelo". Prav njegov magisterij, ki je zelo kritičen do poskusov, da bi pravo zvedli na (privid) logične operacije, je bil eno izmed čtiv, ki sem jih z zanimanjem prebiral ob pripravah na moje že omenjeno predavanje.

Kakšen je torej običajni pomen besedice "ali"? (Kolega Accetto pravilno opozarja, da bi razprava pravzaprav morala potekati o pomenu te besedice v angleščini in francoščini, a ker se temu izzivu ne čutim doraslega, bom ostal pri slovenščini. V tem obsegu je moja argumentacija tudi nepopolna in odprta za nadaljnjo kritiko.) Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja štiri možne pomene te besede. Nobeden od nanizanih pomenov po mojem razumevanju ne omenja vključevalne disjunkcije, najbolj poveden pa je prvonavedeni pomen, ki zatrjuje, da se besedica "ali" uporablja "v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov a) ki se vsebinsko izključujejo? b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug." Spet si bom pomagal s komentarjem svojega nekdanjega katedrskega kolege Andreja Matića, ki mi je (morda nehote) prav izdatno priskočil na pomoč: "Konec koncev bi skoraj pri vsaki pravni določbi lahko našli načine, da bi jo interpretirali z logičnimi ali semantičnimi zankami v smeri, ki bi bila nenavadna, kar kažejo tudi v objavi (kolega misli na Accettovo objavo, op. A.N.) zapisani primeri. Lahko si zamislim nekoga, ki bi v slovarju iskal nenavadne pomene kake besede in nato terjal, da se zanj neugodna pravna določila ne uporabijo." To situacijo si lahko zamislim tudi sam, osebno pa me nekoliko bolj skrbi, da bi pravniki v zasledovanju visokih ciljev na domiselne načine iskali načine, kako se izogniti najbolj običajnim pomenom besed.

Smisel prava, kolikor ga razumem sam, je v tem, da ga lahko ? v določenih mejah ? naslovljenci, to pa so najbrž "navadni" in "povprečni" ljudje razumejo. O tem je pred leti prepričljivo pisala kolegica Katja Škrubej v reviji Podjetje in delo (27 (2001) 6-7, str. 1141-1151) in razprava Jezik prava kot socialnovrednostni privilegij si vsekakor zasluži pozorno branje še danes. Zgodba o Gneju Flaviju, ki je prvi objavil akcijske formule v starem Rimu in monopol nad poznavanjem prava iztrgal iz rok svečenikov ter s tem napravil pravo dostopno ("navadnim") ljudem, nam na simbolični ravni priča prav o tem. A očitno je bilo njegovo početje dokaj jalovo, če ne bo kmalu prišel še drugi Gnej Flavij in pravo iztrgal iz rok formalnih logikov. Morda se motim, a samo dejstvo, da je kolega Accetto potreboval 2.404 besed, da še vedno ne vemo, ali "ali" pomeni "ali" ali "in", je dobra ilustracija tega, da lahko strogo upoštevanje formalne logike pripelje do popolne pravne negotovosti. Formalna logika je sicer dober suženj, kot je kolega Accetto nekoč dejal za neko drugo vedo, a slab gospodar. Če moram torej izbirati med običajnim pomenom besedice "ali" (kot ga na primer določa SSKJ) in njenim logičnim pomenom, ki od tega običajnega pomena očitno odstopa, potem odločitev zame ni težka.

Naj mi bralci ne zamerijo, da bom njihovo potrpljenje zlorabljal še nekaj časa. Morda bo moj prijatelj Matej Accetto razočaran, a moje predavanje v resnici ni bilo posvečeno pastem formalne logike, čeprav sem se v eno od teh povsem nedvomno ujel, temveč razlagi prava. Osebno še vedno menim, da je bila določba dokaj jasna. Spoznanje, da je "jasnost" nekaj, kar je odvisno od bralca in konteksta je zadnja štiri desetletja locus communis v teorijah (pravne) razlage. Vse od Wittgensteina, v pravni vedi pa od Alfa Rossa in Herberta Harta, si nihče več ne domišlja, da imajo besede objektiven pomen. Vseeno pa obstajajo določene meje poljubnosti pomena. Ko so na primer nemška sodišča v času nacizma ? primer sem vzel iz mojega drugega predavanja pri filozofiji prava ? za "oboroženo kršitev reda", na smrt obsojala tudi ljudi, ki so dejanje, v katerem sploh niso bili (fizično) udeleženi, domnevno "psihološko podpirali", potem se nam lahko upravičeno zazdi, da je razlagi prava na neki točki hudo spodletelo. Pomen besed in pojmov ? in to je edina "teza", ki sem jo v svojem predavanju v resnici zagovarjal ? je poljuben le do določene mere.

Razumem lahko, da Sodišče Evropskih skupnosti svoje nenavadne odločitve ni želelo posebej utemeljevati. Če človek lahko izbira med argumentom moči in močjo argumenta, je prva izbira gotovo preprostejša, še posebej, če lahko pretirano nizanje razlogov razkrije več šibkih točk kot pa jih prikrije. Prav tako razumem tudi, zakaj se nekaterim zaposlenim v različnih evropskih ustanovah takšna rešitev zdi samoumevna (Mogočnejši ko je moj gospodar, mogočnejši sem sam!). A vendar ostaja dejstvo, da je sodišče v najboljšem primeru dvoumno določbo (ki se meni še vedno zdi dokaj jasna) izkoristilo za to, da je povečalo svojo kaznovalno moč, potem bi morali temu ugovarjati iz načelnih razlogov, četudi bi formalna logika tu narekovala molk. Pravi razlog za to, da sem v tem primeru spregovoril, je tako enak razlogu, da se je moj prijatelj Matej Accetto ustavil, ko bi mu formalna logika narekovala sklep, da lahko kazenskopravni sodnik izreče tako denarno kot tudi zaporno kazen. Vsakokrat, ko katerakoli oblast izkoristi nejasnost prava (ali celo prestopi meje jasnih pravnih določb), da poveča možnost za represijo (pa čeprav je ta usmerjena proti državi), bi nas to kot pravnike moralo skrbeti.

 


Če bi se na ta zapis želel odzvati logično, bi nemara moral reči: Odgovor, vreden vsaj pol kosila. Hvala lepa za ta zapis, Aleš!

Da ne bom zlorabljal zaveze kolege Novaka, po kateri je bila to njegova edina objava o tej temi, ne bom odpiral novih vprašanj ali objavljal vsebinskih odgovorov na posamezne njegove argumente. Čeprav sem mnenja - in kolega Novak gotovo tudi - da so takšne razprave med kolegi in prijatelji o stvareh, v katerih se ne strinjajo, ne da bi to razumeli kot osebni prepir, zelo dobrodošle in bi bile tudi pri nas lahko pogostejše.

Moj zapis sicer ni bil posvečen zgolj tisti opazki na predavanju, ampak splošnejšemu vprašanju pomena veznika "ali", kjer razprava hitro dobi krila. Upam, da bralcev njena sorazmerna dolžina ni preplašila ali začela dolgočasiti. V vsakem primeru pa so moje 2.404 besede dosegle uspeh vsaj v tem smislu, da so porodile 1.930 besed izvrstnega odgovora. Tako jaz kot - sem prepričan - bralci bi bili veseli še več besed izpod e-peresa kolege Novaka in upam, da nam zanje ne bo vedno treba hudomušno spodbosti njihovega avtorja...

Po vsebini pa se mi je ob branju besedila že zazdelo, da se s kolegom Novakom v bistvu strinjava - da besedica "ali" lahko pomeni tudi "in" oziroma da slednje možnosti ne moremo izključiti zgolj na podlagi besedila. Če prav razumem, to odražajo tudi besede kolege Novaka o kosilu, ki sem si ga po njegovem mnenju prislužil.

Le povsem na koncu njegovega odgovora se je izkazalo, da bi pri konkretnem evropskem primeru kolega Novak vendarle vztrajal pri pomenu izključujoče disjunkcije. Nemara bova tako morala zopet končati z "dolgočasnim" dogovorom, da se pač strinjava o tem, da se ne strinjava o konkretnem primeru zloglasne disjunkcije.

A pomembneje: kosilo torej bo!

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?