Kontekst

Verjetno že veste, da je sodni senat Višjega sodišča v Mariboru Milici Makoter izrekel oprostilno sodbo. To je sprožilo nove razprave o sodnih postopkih in raznorodnih vprašanjih, od kakovosti tožilstva do smiselnosti dragih postopkov, ki se končajo z oprostilno sodbo.

A pustimo ob strani vprašanje, kako je sploh moč smiselnost ali pravilnost posamezne (ljudske) sodbe oceniti neodvisno in drugače od sodbe sodišča (v imenu ljudstva), telesa, ki ga imamo ravno zato, da bi sploh lahko prišli do takšne verodostojne sodbe. Ta objava je zgolj plod misli, ki jo je izrekel Boštjan Lajovic v intervjuju z našim kolegom Draganom Petrovcem (mislim, da je bilo v včerajšnjih Odmevih) in ki je šla nekako takole: "Ali se potemtakem strinjate s starim reklom, da je bolje izpustiti tri krive, kot pa zapreti enega nedolžnega?"

Tri krive? Od kdaj je v tem reklu govora o treh krivih? Spomnim se, da sem se že pred časom (tudi tu) spraševal o tem, zakaj nekateri viri govorijo o stotih krivih, drugi pa o desetih. (Vse v enačbi: "Bolje izpustiti sto [deset/x] krivih, kot pa zapreti enega nedolžnega.")

Možna se mi je zdela hipoteza, da gre lahko tudi za spremembo skozi čas ter da morda pada relativna vrednost nedolžnih ljudi v primerjavi s krivimi (ali seveda obratno, da raste relativna vrednost krivih). Nekoč je bil en nedolžen človek vreden nekaj več kot sto krivih, zdaj le še nekaj več kot deset (in, implicirano, manj kot enajst) krivih.

Zdaj pa je vrednost nedolžnega, če gre verjeti Lajovičevemu reklu, padla le še na dobre tri krive. Zakaj tak padec vrednosti? Je ponudba nedolžnih prevelika? So krivi postali vse redkejša dobrina? Morda pa gre zgolj za meni neznano primerjalnopravno oziroma valutno posebnost določenega slovenskega ozemlja, ki pač domače zlikavce čisla bolj kot drugod?

To so vprašanja, ki zahtevajo vsaj posebno okroglo mizo.