ponedeljek, 19. februar 2007

Matej Accetto, 2/19/2007 12:34:00 pop. (trajna stran objave)

Pisanje izpitov čez lužo

Prejšnji torek sem gostoval pri Uvodu v primerjalno pravo prof. Cerarja, kjer sem govoril o razvoju ameriškega prava in (predvsem) pravnega izobraževanja. Na koncu smo govorili tudi o nekaterih praktičnih vidikih študija prava v ZDA. Ena od pomembnejših praktičnih razlik je tudi opravljanje izpitov.

Pri nas so izpiti pogosto pisni in ustni: pisni del izpita, ki običajno traja približno eno uro, pa študenti opravijo v predavalnicah, kjer si praviloma ne smejo pomagati z zapiski, literaturo ali drugimi pomagali. Čez lužo so izpiti brez izjeme (vsaj jaz se je ne spomnim) zgolj pisni in anonimni, pogosto pa trajajo cel dan in so zasnovani tako, da študenti zjutraj izpitno polo prevzamejo v referatu, z njo odidejo kamorkoli že in popoldne računalniško stiskan izpitni odgovor dostavijo nazaj v taisti referat.

Tak sistem seveda za naše razmere postavlja veliko vprašanj. Si študenti lahko pomagajo z zapiski in drugo literaturo? Da, vsekakor, tega jim nihče ne prepoveduje. Kakšna so potemtakem izpitna vprašanja? Takšna, da od študentov zahtevajo pravno analizo, ki je v knjigah ne bodo našli. Kdo jamči, da si študenti ne bodo pomagali med seboj ali pomoči iskali pri drugih prijateljih? V bistvu formalno zgolj močna ideologija akademskega poštenja in pretnja zelo radikalnih disciplinskih ukrepov, če bi kakšnega študenta zalotili, da se je temu poštenju izneveril; dejansko pa pri ameriških študentih prava nemara pogosto pomagata še polno razvit ego (oziroma samozavest) in bolj ali manj zdrav tekmovalni duh med študenti.

Za dodatno predstavo o tem, kako tak izpit izgleda, pa bo nemara prav prišel zapis o vrednotenju študentskih izpitnih odgovorov, ki ga je Orin Kerr isti dan objavil na pravlogu Volokh. V zapisu prof. Kerr razlaga, kako sam razlikuje med slabimi, povprečnimi in dobrimi odgovori na zastavljena izpitna vprašanja. V tem primeru je govora sicer o "zgolj" triurnem izpitu v predavalnici, zaradi česar so v celoti gledano njegovi ponujeni odgovori nekoliko slabši, kot bi jih pričakoval; a vendar so kar dober oris tega, kakšni so izpiti čez lužo.

(Za primer obsežnejšega izpita pa si lahko ogledate tudi to nekoliko hudomušno objavo na Kontekstu.)

Komentarji:

človek si želi, da bi to pisal kateri od naših profesorjev ... ampak ne, mi se gremo raje gap-filling ...

 


aja, mislim na vrednotenje izpitov s strani ameriškega profesorja.
pa bi padla ... :)

 


O bolj ali manj zdravem tekmovalnem duhu študentov pa tole... kolega, ki je študiral pravo v Bonnu, je od tam pobegnil, ko je ugotovil, da kolegi, ki s komentarjem v knjižnici rešujejo t. i. Hausarbeit, torej problemsko zastavljeno nalogo, za katero imajo študentje praviloma nekaj tednov časa, nato neredko z debelim flomastrom zakrijejo kakšno koristno informacijo kolegom, ki bodo komentar brali za njimi... vsakemu študentu PF LJ pa prepuščam, ali si lahko kaj takega predstavlja tudi v naši knjižnici!

 


Preteklo je že kar nekaj vode od aktualnosti te teme, pa vseeno moram dopisati - strinjam se s Samom, a hkrati: kaj takega sem tudi sam doživel tako na PF kot tudi na gimnaziji (Bežigrad, Ljubljana),resda ne v tako direktni obliki, temveč bolj kot "ne ne dam ti izpiskov, kar sam si jih naredi"... Svašta!

Je pa res, da v našem slovenskem prostoru vlada neka proameriška klima in že davno pokopan mit o American Dream ... no, ampak tu grem že way off topic ;)

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?