Kontekst

Morda se spomnite nedavne novice o tem, da je pet sodnikov Vrhovnega sodišča javno izreklo podporo Francetu Arharju ob njegovi kandidaturi za župana Ljubljane in s tem sprožilo razpravo o dopustnosti in umestnosti takšnega političnega udejstvovanja sodnikov.

Kot lahko razberete tudi iz povezane novice, je ob tem dogodku mnenje - oziroma "načelno stališče" - sprejel tudi sodni svet, češ da kakršnokoli izražanje politične podpore enemu ali drugemu kandidatu ni v skladu s sodniško etiko; predsednik sodišča Testen pa je v (povsem razumljivi) vlogi razsodnika in pomirjevalca duhov dejal, da s tem sodniki niso kršili nobenega predpisa, a jim to vlogo odsvetuje.

Povedano sproža zanimiva praktična vprašanja o razmerju med pravom in etiko - v kolikšni meri so sodniki (kot tudi marsikatera druga funkcija) pri svojem ravnanju vezani zgolj na zakon oziroma spoštovanje predpisov, v kolikšni meri pa tudi na etična pravila vedenja in ravnanja, ki niso v celoti prelita v prisilne predpise? V tej razpravi verjetno ni enostavnih - in nevrednostnih - odgovorov, ki ne bi bili odvisni od naše načelne drže do družbene vloge sodnikov. V ZDA bi na to vprašanje ob zelo očitnem političnem pomenu imenovanja pomembnejših zveznih sodnikov skoraj gotovo odgovorili drugače kot v marsikateri državi celinske Evrope.

A v vsakem primeru tega ne smemo zameriti Arharju samemu. Če te podpirajo, te pač podpirajo. Pač pa mu lahko - vsaj posredno - kot Ljubljančani zamerimo nekaj drugega. Kaj? To, kar sem videl - oziroma česar nisem videl - na današnji poti na fakulteti mimo Prešernovega trga. Kaj, zopet porečete?

To, da sem Prešernu tam gori na spomeniku zaželel lep dan in da bi se mu Julija, ki jo tudi po smrti zvesto opazuje iz daljave, danes končno vsaj malo nasmehnila. In sem pogledal proti njej, tja na tisto okno hiše na Wolfovi ulici, s katere se Julija vsak mili dan nastavlja soncu, in je nisem videl. Zakaj ne? Ker je pogled nanjo povsem zastiral nek predvolilni prapor Franceta Arharja, ki je bil postavljen tik pred Julijo in ubogemu Prešernu v celoti preprečeval, da bi lahko ugledal ljubezen svojega življenja.

Od kandidata za ljubljanskega župana bi kljub jesenskemu času pričakoval več rahločutnosti in pozornosti do pomladnih vzgibov velikega slovenskega pesnika in njegovega romantičnega sporočila ljubljanskim meščanom.

In ko sem že na svoji polresni govorniški gajbici: kaj naj si Ljubljančani mislijo o kandidatu za župana, ki jim s svojih ogromnih plakatov po prestolnici razglaša, naj za župana izvolijo "ljubljančana"? Je s tem želel sporočiti svojo skromnost, majhnost, mnenje o kakovosti tipičnega prebivalca Ljubljane ali zgolj slovnično neznanje?

Oznake: sodstvo