četrtek, 9. november 2006
Matej Accetto, 11/09/2006 08:33:00 dop. (trajna stran objave)O volitvah tako in drugače
Ker - kot nam je jasno že nekajkrat sporočila Polona - v teh dneh niso (bile) v zraku zgolj lokalne volitve, vam za dobro jutro ponujam dva utrinka še iz dveh malo bolj oziroma malo manj lokalnih.
1. Prvi je bogastvo statističnih podatkov, ki so jih ob vmesnih parlamentarnih volitvah vkup spravili v ZDA. Poglejte si denimo vrsto anketnih vprašanj, ki so jih ob volitvah v zvezni državi New York pripravili na spletni strani CNN. Tam lahko denimo izveste, da so Hillary Clinton najbolj množično volile nebelopolte ženske (85 odstotkov), še najmanj goreče pa belopolti moški (58 odstotkov). Ali da je zanjo glasovalo 11 odstotkov tistih, ki so sicer navdušeni nad tem, kako svoje delo opravlja predsednik Bush, in 36 odstotkov tistih (teh je bilo skupaj 39 odstotkov), ki sicer menijo, da ne bi bila dobra predsednica.
Zdaj, ko so demokrati republikance uspešno nadigrali v obeh domovih Kongresa in ko bo predsednica predstavniškega doma prvič v zgodovini postala ženska, se vsaj potihoma postavlja vprašanje, ali ima gospa Clinton na naslednjih predsedniških volitvah možnosti za zmago. Ji bo uspelo mobilizirati pripadnike lastne stranke? Bo prepričala neopredeljene? Ukradla še kak glas več republikancev? Bodo torej ZDA svojo prvo žensko predsednico dobile pred Slovenijo? Vse to bomo seveda izvedeli šele v naslednji epizodi Hrabrega miška.
Bi bila pa to dobra ilustracija mojih očitkov tistim feminističnim staršem (če pustimo ob strani možnost politično ambicioznih petletnic), ki svoje male hčerke pripravijo do tistih znanih simpatičnih izjav o načrtih za prihodnost: "Ko bom velika, bom prva ženska predsednica ZDA!" Tak deklič je ponavadi star kakih pet let. Če bo prav ona prva ženska predsednica ZDA, potem bo treba na to čakati še vsaj kakšnih štirideset let. Mar ne bi bilo z vidika sporočila politične enakosti in sposobnosti žensk veliko bolje, če bi takšna mala deklica rekla: "Ko bom velika, bom peta ženska predsednica ZDA!"
2. Ko že govorimo o hrabrih, pa ne moremo mimo komentarja avtorja z vzdevkom Hrabri_n01, ki je očitno uspešno sodeloval pri volitvah v Študentsko organizacijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, o relativnem pomenu volitev in njihovi smotrnosti (objavljeno na študentskem spletnem forumu Psilon):
1. Prvi je bogastvo statističnih podatkov, ki so jih ob vmesnih parlamentarnih volitvah vkup spravili v ZDA. Poglejte si denimo vrsto anketnih vprašanj, ki so jih ob volitvah v zvezni državi New York pripravili na spletni strani CNN. Tam lahko denimo izveste, da so Hillary Clinton najbolj množično volile nebelopolte ženske (85 odstotkov), še najmanj goreče pa belopolti moški (58 odstotkov). Ali da je zanjo glasovalo 11 odstotkov tistih, ki so sicer navdušeni nad tem, kako svoje delo opravlja predsednik Bush, in 36 odstotkov tistih (teh je bilo skupaj 39 odstotkov), ki sicer menijo, da ne bi bila dobra predsednica.
Zdaj, ko so demokrati republikance uspešno nadigrali v obeh domovih Kongresa in ko bo predsednica predstavniškega doma prvič v zgodovini postala ženska, se vsaj potihoma postavlja vprašanje, ali ima gospa Clinton na naslednjih predsedniških volitvah možnosti za zmago. Ji bo uspelo mobilizirati pripadnike lastne stranke? Bo prepričala neopredeljene? Ukradla še kak glas več republikancev? Bodo torej ZDA svojo prvo žensko predsednico dobile pred Slovenijo? Vse to bomo seveda izvedeli šele v naslednji epizodi Hrabrega miška.
Bi bila pa to dobra ilustracija mojih očitkov tistim feminističnim staršem (če pustimo ob strani možnost politično ambicioznih petletnic), ki svoje male hčerke pripravijo do tistih znanih simpatičnih izjav o načrtih za prihodnost: "Ko bom velika, bom prva ženska predsednica ZDA!" Tak deklič je ponavadi star kakih pet let. Če bo prav ona prva ženska predsednica ZDA, potem bo treba na to čakati še vsaj kakšnih štirideset let. Mar ne bi bilo z vidika sporočila politične enakosti in sposobnosti žensk veliko bolje, če bi takšna mala deklica rekla: "Ko bom velika, bom peta ženska predsednica ZDA!"
2. Ko že govorimo o hrabrih, pa ne moremo mimo komentarja avtorja z vzdevkom Hrabri_n01, ki je očitno uspešno sodeloval pri volitvah v Študentsko organizacijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, o relativnem pomenu volitev in njihovi smotrnosti (objavljeno na študentskem spletnem forumu Psilon):
Zdej ko je to za mano se bom končno lahko posvetu pomebnejšim rečem (žuri&stuff)Spomnim se časov, ko Študentske organizacije Pravne fakultete še ni bilo (kot tudi ne takih organizacij na drugih fakultetah) in smo o njej študenti samo sanjali. S kolegico sva v Pamfilu takrat objavila celo daljšo idejno zasnovo o tem, kako naj bi tak ŠOPF - kot smo ga poimenovali - izgledal in kaj naj bi počel. Moram priznati, da sva si vse skupaj zamislila za odtenek drugače.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
Komentarji:
<< Na glavno stran
Moje skromno mnenje na to temo je, da je problem študentskih funkcij in funkcionarjev na slovenskih univerzah v tem, da so to plačane funkcije. Tako ne kandidirajo ljudje, ki bi bili motivirani za izboljšanje položaja študentov (in pridobitev ugleda ter izkušenj), ampak predvsem tisti, ki jim gre za lahek zaslužek, kar sejnine definitivno so.
Res je zanimivo, kako daleč vnaprej se da vleči predvolilne poteze. Tudi pri kandidatih za mesto Vrhovnega sodišča se v ZDA vedno znova šalijo, če so ti kandidati kot študenti in mladi pripravniki v administraciji ali na sodišču dvajset let prej že dovolj pazili na to, kaj in kako pišejo o spornih pravnih temah.
Hillary želim vso srečo; čeprav je pa res, da je, ne da bi ga prav dobro poznal, tudi meni zelo všeč Barack Obama. (Pri tem mislim predvsem na politični smisel, čeprav se tudi kot sicilijanski moški z veseljem strinjam, da je čeden.) Hm, bo prej na vrsti črnski predsednik ali ženska predsednica?
Žena Colina Powella naj bi sicer v nedavni preteklosti še rekla nekaj takega, da je možu tudi sama odsvetovala predsedniško kandidaturo, ker ga še ne bi rada izgubila. Po drugi strani pa so črnski moški denimo na Harvardu lahko študirali kar nekaj prej kot ženske, ki so jih k študiju posmehljivo počasi začeli pripuščati šele krepko po 2. svetovni vojni.
Hillary želim vso srečo; čeprav je pa res, da je, ne da bi ga prav dobro poznal, tudi meni zelo všeč Barack Obama. (Pri tem mislim predvsem na politični smisel, čeprav se tudi kot sicilijanski moški z veseljem strinjam, da je čeden.) Hm, bo prej na vrsti črnski predsednik ali ženska predsednica?
Žena Colina Powella naj bi sicer v nedavni preteklosti še rekla nekaj takega, da je možu tudi sama odsvetovala predsedniško kandidaturo, ker ga še ne bi rada izgubila. Po drugi strani pa so črnski moški denimo na Harvardu lahko študirali kar nekaj prej kot ženske, ki so jih k študiju posmehljivo počasi začeli pripuščati šele krepko po 2. svetovni vojni.
<< Na glavno stran
