torek, 10. oktober 2006
Matej Accetto, 10/10/2006 08:10:00 dop. (trajna stran objave)You say Bologna, we say baloney
Sodobno ameriško pravno izobraževanje veliko dolguje človeku po usodnem imenu Christopher Columbus Langdell, ki je na Harvardu konec 19. stoletja odkrival nova prostranstva v načinu poučevanja prava in "odkril" sokratsko metodo s preučevanjem pravih sodnih primerov. To je metoda, po kateri profesor študenta do pravilnih odgovorov vodi predvsem z opozarjanjem na njegove napake in zaradi katere mnogi diplomanti harvardske pravne šole še danes jezno odvračajo pogled, kadar gredo mimo glavne stavbe fakultetne pravne knjižnice, ki nosi njegovo ime.
Na Harvardu se je takrat izoblikoval predmetnik prvega letnika študija (edinega, ki je skoraj v celoti namenjen obveznim predmetom), kot ga danes poznajo vse ameriške pravne šole in tisti študenti ljubljanske Pravne fakultete, ki v drugem letniku obiskujejo angleško pravno terminologijo.
In na taistem Harvardu se je fakulteta sedaj odločila za prenovo študijskega programa v prvem letniku. Ne zato, ker bi jih k njej silila kakšna bolonjska deklaracija, temveč zato, ker... hm... pravzaprav ni povsem jasno, iz katerega "zunanjega" razloga. Večina ameriških komentatorjev (denimo večina tistih na Volokh Conspiracy) je do predlaganih sprememb prejkone zadržana oziroma jih ne podpira.
Pri vsem skupaj je bistvo seveda v naravi sprememb - tradicionalni obvezni predmeti bodo skrčeni, predmetniku pa bosta dodana zakonodajni in mednarodnopravni predmet. Kritiki v veliki meri odražajo splošno držo ameriške (strokovne skoraj bolj kot laične) javnosti do pomena mednarodnega in primerjalnega prava, ki slednjima področjema nikakor ni naklonjena.
Ravno zato je pobuda harvardskega profesorskega zbora še toliko bolj presenetljiva in zanimiva. Misliti da lahko veliko tudi evropskim pravnim fakultetam, kjer nihamo med željo, da bi fakultetne predmetnike čim bolj obvarovali pred rušilnim navdušenjem prekomernih političnih prenoviteljev, in občutkom, da bi proces prenove vendarle lahko tudi uporabili za koristne izboljšave in posodobitve.
In pa, seveda, vsem udeležencem angleške pravne terminologije na ljubljanski Pravni fakulteti.
Na Harvardu se je takrat izoblikoval predmetnik prvega letnika študija (edinega, ki je skoraj v celoti namenjen obveznim predmetom), kot ga danes poznajo vse ameriške pravne šole in tisti študenti ljubljanske Pravne fakultete, ki v drugem letniku obiskujejo angleško pravno terminologijo.
In na taistem Harvardu se je fakulteta sedaj odločila za prenovo študijskega programa v prvem letniku. Ne zato, ker bi jih k njej silila kakšna bolonjska deklaracija, temveč zato, ker... hm... pravzaprav ni povsem jasno, iz katerega "zunanjega" razloga. Večina ameriških komentatorjev (denimo večina tistih na Volokh Conspiracy) je do predlaganih sprememb prejkone zadržana oziroma jih ne podpira.
Pri vsem skupaj je bistvo seveda v naravi sprememb - tradicionalni obvezni predmeti bodo skrčeni, predmetniku pa bosta dodana zakonodajni in mednarodnopravni predmet. Kritiki v veliki meri odražajo splošno držo ameriške (strokovne skoraj bolj kot laične) javnosti do pomena mednarodnega in primerjalnega prava, ki slednjima področjema nikakor ni naklonjena.
Ravno zato je pobuda harvardskega profesorskega zbora še toliko bolj presenetljiva in zanimiva. Misliti da lahko veliko tudi evropskim pravnim fakultetam, kjer nihamo med željo, da bi fakultetne predmetnike čim bolj obvarovali pred rušilnim navdušenjem prekomernih političnih prenoviteljev, in občutkom, da bi proces prenove vendarle lahko tudi uporabili za koristne izboljšave in posodobitve.
In pa, seveda, vsem udeležencem angleške pravne terminologije na ljubljanski Pravni fakulteti.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
Komentarji:
<< Na glavno stran
Morda pa Harvard orje ledino (kot jo je takrat v 19. stoletju s Sokratsko metodo)in daje veljavo mednarodnemu in primerjalnemu pravu preden je praksa 'doumela' njun pomen. To je po mojem mnenju dobro. Tudi prebiranje sodobnih ameriskih pravnikov (vsaj nekaterih) vendar le kaze vecjo naklonjenost mednarodnemu pravu kot pred nekaj desetletji.
Kar pa se tice Bolonjske prenove se strinjam s opazko, da je morda prevec 'politicno' motivirana; kar pa ne pomeni, da izobrazevalni sistemi v Evropi ne potrebujejo prenove. ZELO jo potrebujejo. Sprememba pa mora biti predvsem v glavah profesorjev in v odnosu do studentov. In kot kazejo ponavljajoca mnenja nekaterih vodilnih profesorjev na PF - vodilnih kritikov prenove, se to ne bo zgodilo prav kmalu.
Mislim, da je napacna predpostavka, da je vecina studentov lenih in nezainteresiranih. Taksne jih navsezadnje dela sistem! Sistem, ki nagrajuje pridnost, zanemarja pa samoiniciativnost, splosno razgledanost, ipd. In kar je najpomembneje, pri studentih zbuja slabe obcutke in pomanjaknje samozavesti! In to je tisto kar je narobe. Za profesorje je seveda dosti preprosteje, ce uveljavijo ex catedra metodo. Pridejo, odpredavajo, odidejo. Ker istocasno vzpostavijo distanco do studentov, je slednje vecinoma strah postavljati vprasanja, profesorji niso ranljivi in zlahka ohranjajo vtis 'vsevednosti'.
Tako ali drugace - 'prenova' ni stvar trenutka in nenadnega uvajanja, ampak dolgotrajni proces. Toda dobro premisljen proces!
Kar pa se tice Bolonjske prenove se strinjam s opazko, da je morda prevec 'politicno' motivirana; kar pa ne pomeni, da izobrazevalni sistemi v Evropi ne potrebujejo prenove. ZELO jo potrebujejo. Sprememba pa mora biti predvsem v glavah profesorjev in v odnosu do studentov. In kot kazejo ponavljajoca mnenja nekaterih vodilnih profesorjev na PF - vodilnih kritikov prenove, se to ne bo zgodilo prav kmalu.
Mislim, da je napacna predpostavka, da je vecina studentov lenih in nezainteresiranih. Taksne jih navsezadnje dela sistem! Sistem, ki nagrajuje pridnost, zanemarja pa samoiniciativnost, splosno razgledanost, ipd. In kar je najpomembneje, pri studentih zbuja slabe obcutke in pomanjaknje samozavesti! In to je tisto kar je narobe. Za profesorje je seveda dosti preprosteje, ce uveljavijo ex catedra metodo. Pridejo, odpredavajo, odidejo. Ker istocasno vzpostavijo distanco do studentov, je slednje vecinoma strah postavljati vprasanja, profesorji niso ranljivi in zlahka ohranjajo vtis 'vsevednosti'.
Tako ali drugace - 'prenova' ni stvar trenutka in nenadnega uvajanja, ampak dolgotrajni proces. Toda dobro premisljen proces!
# Avtor: 
, torek, oktober 10, 2006 4:22:00 pop.
, torek, oktober 10, 2006 4:22:00 pop.
Harvard vsekakor skuša orati ledino - ker je tega namreč na več področjih že navajen in ker je v tem prestižnem poslanstvu morebitno konkurenco vedno bolje prehiteti kot loviti. Je pa tematika dodatno zanimiva zaradi vsebine te prenove, ki bi bila dokaj samoumevna v kakšnem svetovljanskem evropskem okolju, v ameriškem pa je kar presenetljiva.
Kar se tiče bolonjske prenove in našega stanja, se v glavnem strinjam z vami, kot sem skušal povedati že v objavi sami: na proces prenove ne bi smeli gledati zgolj kot priložnost in tudi ne zgolj kot problem, ampak je oboje. Bilo bi lepo, če bi se izognili prenagljenim in slabim reformam, obenem pa ne izognili tudi koristnim (ali kdaj celo nujnim) popravkom in izboljšavam.
Če govorimo o konkretnem načinu predavanj ali študijskega procesa, pa so lahko mnenja v posameznih razgovorih tudi ob zelo dobri veri vseh udeleženih zelo različna. Sam imam kar nekaj heretičnih idej, o katerih morda malo več kdaj kasneje. A tudi tu je razlog za ohranitev obstoječega stanja na obeh straneh, tako na strani profesorjev kot na strani študentov. Ko sem v preteklih letih večkrat preizkušal odnos študentov do prenove študija v smeri aktivnejše priprave in sodelovanja na predavanjih, sem ugotovil, da obstoječi svet ustreza tudi veliki večini študentov.
Kaj lahko si zamislim sliko, kako sam (ali s skupino somišljenikov) pred svetom modrih zagovarjam idejo takega aktivnejšega študija, pa me vprašajo, zavoljo koga se za to borim, in jim odgovorim, da seveda zavoljo študentov, ki si tega želijo. In se (miselno) obrnem nazaj, češ, poglejte, kako podpirajo te ideje, in zagledam pet študentskih zanesenjakov, ki sramežljivo brcajo papirčke po tleh, ker se zave(da)jo, da so tudi sami v naivni manjšini.
Če se motim, me, prosim, nujno obvestite! Pa hvala za zelo dobrodošlo mnenje!
Kar se tiče bolonjske prenove in našega stanja, se v glavnem strinjam z vami, kot sem skušal povedati že v objavi sami: na proces prenove ne bi smeli gledati zgolj kot priložnost in tudi ne zgolj kot problem, ampak je oboje. Bilo bi lepo, če bi se izognili prenagljenim in slabim reformam, obenem pa ne izognili tudi koristnim (ali kdaj celo nujnim) popravkom in izboljšavam.
Če govorimo o konkretnem načinu predavanj ali študijskega procesa, pa so lahko mnenja v posameznih razgovorih tudi ob zelo dobri veri vseh udeleženih zelo različna. Sam imam kar nekaj heretičnih idej, o katerih morda malo več kdaj kasneje. A tudi tu je razlog za ohranitev obstoječega stanja na obeh straneh, tako na strani profesorjev kot na strani študentov. Ko sem v preteklih letih večkrat preizkušal odnos študentov do prenove študija v smeri aktivnejše priprave in sodelovanja na predavanjih, sem ugotovil, da obstoječi svet ustreza tudi veliki večini študentov.
Kaj lahko si zamislim sliko, kako sam (ali s skupino somišljenikov) pred svetom modrih zagovarjam idejo takega aktivnejšega študija, pa me vprašajo, zavoljo koga se za to borim, in jim odgovorim, da seveda zavoljo študentov, ki si tega želijo. In se (miselno) obrnem nazaj, češ, poglejte, kako podpirajo te ideje, in zagledam pet študentskih zanesenjakov, ki sramežljivo brcajo papirčke po tleh, ker se zave(da)jo, da so tudi sami v naivni manjšini.
Če se motim, me, prosim, nujno obvestite! Pa hvala za zelo dobrodošlo mnenje!
Strinjam se, da je skupina studentov, ki si danes zelijo aktivnejse metode verjetno res izjemno majhna. In spomnim se, da so se v casu studija na PF marsikateri moji kolegi zgrazali nad priloznostmi aktivnejsega udejstvovanja (ces kaj zdaj to neke priprave na ure)...Ker je seveda lazje lenariti 7 mesecev in se nato uciti 3 mesece. Toda morda je to zato, ker je to edini nacin, ki ga poznajo.
Toda moj argument je ta, da je tovrstna prenova proces...in to proces tistih, ki (oprostite angleskemu izrazu) "know better" (pustimo ob strani nekoliko pokroviteljski prizvok izraza in da je tezko ugotoviti kdo naj ti sploh bodo). Transformacija iz pasivnega v aktivni sistem je dolgotrajna in zanesenjaska, se strinjam. Kar pa ne pomeni, da ne more biti uspesna in v korist studentov, ki bodo to (cez leta morda) tudi priznali.
Seveda je ta polemika dosti presiroka, da bi o njej razpravljali tukaj...Reci zelim le, da so te, kot jih imenujete, 'hereticne ideje' po mojem mnenju korak naprej, njihova kvaliteta ali pomen pa ne nujno izmerljiva v 'trenutni podpori'...
Toda moj argument je ta, da je tovrstna prenova proces...in to proces tistih, ki (oprostite angleskemu izrazu) "know better" (pustimo ob strani nekoliko pokroviteljski prizvok izraza in da je tezko ugotoviti kdo naj ti sploh bodo). Transformacija iz pasivnega v aktivni sistem je dolgotrajna in zanesenjaska, se strinjam. Kar pa ne pomeni, da ne more biti uspesna in v korist studentov, ki bodo to (cez leta morda) tudi priznali.
Seveda je ta polemika dosti presiroka, da bi o njej razpravljali tukaj...Reci zelim le, da so te, kot jih imenujete, 'hereticne ideje' po mojem mnenju korak naprej, njihova kvaliteta ali pomen pa ne nujno izmerljiva v 'trenutni podpori'...
# Avtor: , sreda, oktober 11, 2006 6:39:00 pop.
, sreda, oktober 11, 2006 6:39:00 pop.
Saj imate prav. Le da tudi profesorji niso imuni na "navajenost na sistem", ki je delno opravičilo študentom. Se pa povsem strinjam - ko bo bruc prišel na fakulteto, se bo prilagodil sistemu, kakršen bo vladal na njej: če bo denimo slišal (od profesorjev in starejših študentov), da se na predavanja hodi redno in pripravljen, bo to počel; če ga od tega prevladujoča kultura malodane odvrača, pa se tudi ne bo prav dolgo upiral.
Kaj hočem povedati? Vsak predlog za spremembo, neodvisno od kraja izvora (med študenti ali profesorskim zborom), bo vedno naletel na naslovnike, ki ne bodo takoj videli razlogov za to spremembo. Predlogi, ki so dovolj zdravi in močni, da zmorejo plavati proti toku, preživijo ali se celo okrepijo, na koncu poti pa nemara celo drstijo; a pri tem je vsaka podpora dobrodošla. Današnje pismo s prošnjo za finančno pomoč, ki jih sicer vse od tamkajšnjega študija redno prejemam s Harvarda, mi sporoča, da se je fakulteta za prenovo študijskega procesa odločila na pobudo študentov in profesorjev (ter, se mi zdi, nekdanjih študentov). To jaz razumem kot pobudo nekaterih profesorjev in kar nekaj študentov, ki so "fakulteto" (kot celotni profesorski zbor) pripravili do tega, da je o predlogih resno razmislila.
Rezultati seveda tudi ne bodo vsem všeč povsem enako: preberite si lahko denimo objavo Marka Tushneta, sicer zame "politično" zanimive nedavne pridobitve harvardskega profesorskega zbora, ki malo bolj pojasnjuje vsebino sprememb, obenem pa tudi izraža lastne pomisleke o tem, kako se bo napolnila dejanska vsebina novih predmetov.
Ja, ampak kaj res hočem povedati? Da je fakulteta od nekdaj (ali bi vsaj morala biti) ceh profesorjev in študentov ter da bodo tudi njene korenitejše bivanjske spremembe najbolj izvedljive takrat, kadar bosta o njih skupni jezik našli obe polobli.
Je pa res, da se marsikaj začne pri heretičnih idejah. Svoje bom tudi sam še kdaj pokazal svetu...
Kaj hočem povedati? Vsak predlog za spremembo, neodvisno od kraja izvora (med študenti ali profesorskim zborom), bo vedno naletel na naslovnike, ki ne bodo takoj videli razlogov za to spremembo. Predlogi, ki so dovolj zdravi in močni, da zmorejo plavati proti toku, preživijo ali se celo okrepijo, na koncu poti pa nemara celo drstijo; a pri tem je vsaka podpora dobrodošla. Današnje pismo s prošnjo za finančno pomoč, ki jih sicer vse od tamkajšnjega študija redno prejemam s Harvarda, mi sporoča, da se je fakulteta za prenovo študijskega procesa odločila na pobudo študentov in profesorjev (ter, se mi zdi, nekdanjih študentov). To jaz razumem kot pobudo nekaterih profesorjev in kar nekaj študentov, ki so "fakulteto" (kot celotni profesorski zbor) pripravili do tega, da je o predlogih resno razmislila.
Rezultati seveda tudi ne bodo vsem všeč povsem enako: preberite si lahko denimo objavo Marka Tushneta, sicer zame "politično" zanimive nedavne pridobitve harvardskega profesorskega zbora, ki malo bolj pojasnjuje vsebino sprememb, obenem pa tudi izraža lastne pomisleke o tem, kako se bo napolnila dejanska vsebina novih predmetov.
Ja, ampak kaj res hočem povedati? Da je fakulteta od nekdaj (ali bi vsaj morala biti) ceh profesorjev in študentov ter da bodo tudi njene korenitejše bivanjske spremembe najbolj izvedljive takrat, kadar bosta o njih skupni jezik našli obe polobli.
Je pa res, da se marsikaj začne pri heretičnih idejah. Svoje bom tudi sam še kdaj pokazal svetu...
<< Na glavno stran
