Kontekst

V današnjem spletnem Dnevniku (in včerajšnjem nespletnem Delu) si lahko preberete vest, ki se začne takole:

Ker se je Vlado Nachbar, oče uspešnega slovenskega košarkarja, leta 1997 zadolžil pri gradnji hiše, je za pomoč prosil koroškega podjetnika Dušana Laznika. Slednji mu je denar tudi posodil, Nachbar pa mu je obljubil 30 odstotkov denarja, ki ga bo njegov sin zaslužil z igranjem po klubih v obdobju desetih let.

Verjetno že vidite, v katerem zajcu tiči grm. V bistvu v dveh. Prvi je ta, da je bil oče Nachbar tisti, ki se je zadolžil pri gradnji hiše, za Laznikov denar pa je "ponudil" 30 odstotkov zaslužka v prihodnjih desetih letih svojega mladoletnega sina Boštjana. A zaenkrat predpostavimo, da je bila gradnja hiše v sinovo korist in da s tem, ko je Nachbar mlajši v plačevanje dogovorjenih odstotkov privolil tudi kot polnoletni košarkaš, ta pravni posel ni problematičen po tej plati.

Drugi in bolj spor-en pa je ta, da je Nachbar leta 2002 odšel v NBA in višjim profesionalnim zaslužkom naproti, s tem letom pa tudi nehal izplačevati dogovorjeno vsoto. Do tega leta naj bi sicer izplačal že trikratni znesek izvirne vsote 60.000 dolarjev iz leta 1997, kar bi po besedah Nachbarjev Lazniku moralo zadostovati. Slednji pa nasprotno meni, da bi moral Nachbar pogodbo spoštovati do leta 2007 in da mu tako dolguje še milijon ameriških dolarjev. Ker Nachbar/ja/ji preostalega zneska ne želijo izplačati, je spor prišel pred sodišče.

Povedano drugače: za Nachbarja je sporno, da bi izvirna vsota 60.000 dolarjev Laznika iz leta 1997 zdaj v celoti obogatila z dvajsetkrat večjo vsoto. Trikratnikom, to še, dvajsetkrat toliko pa ne več.

Sicer je moje mnenje načelno in pogojno, ker vseh podrobnosti konkretne zadeve ne poznam, pa tudi strokovnjak za civilno pravo nisem. A vendarle je s pravnega stališča moč ob zapisanih predpostavkah posplošeno reči dvoje:

1. Kot kaže, pri tem poslu ni šlo za klasično posojilo, ampak za nekakšen "kup nade" oziroma aleatorno pogodbo (ali, če želite, "pogodbo na srečo").

2. Za aleatorne pogodbe pa ne velja pravilo o čezmernem prikrajšanju oziroma se v skladu s petim odstavkom 118. člena OZ ne more zahtevati razveljavitev takšne pogodbe zaradi očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank.

V tem je ravno poanta takšnih pogodb - da je njihov uspeh za vsako izmed stran odvisen od sreče. Laznik je kupil bodoči "pridelek" Nachbarjeve poklicne košarkarske poti, pri čemer - tako kot pri poljskih pridelkih - seveda ne on ne Nachbarja nista vedela, koliko tega "pridelka" bo. Lahko ga ne bi bilo nič - če bi se Nachbar težje poškodoval in ne bi več mogel igrati košarke, bi Laznikov denar izzvenel v prazno. Lahko pa bi ga bilo ogromno - če bi Nachbar denimo postal naslednji Toni Kukoč. Kar se je delno tudi zgodilo.

Toliko neposredno o pravu; bi bilo na moralni ravni drugače? (Čeprav, nota bene, že sam OZ morale ne izključuje: predmet ali podlaga obveznosti denimo ne smeta biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.)

Moj prvi občutek je, da ne. Že res, da bo Laznik dobil veliko večjo vsoto, kot pa jo je sam v posel vložil leta 1997. Toda, mar gre ta večji zaslužek na škodo Nachbarjev? Povedano drugače, ko so Nachbarji sklepali kupčijo leta 1997, so si želeli, da bi sin v naslednjih desetih letih komaj vozil skozi življenje in da denarja ne bo nikoli dovolj, ali pa so si želeli, da bi služil čim več, tudi če bodo zato poleg sebe obogatili še Laznika? Prav mogoče si je zamisliti, da je Laznik ob sklenitvi posla optimistično navrgel, da 30 odstotkov seveda pomeni 30 odstotkov tudi v primeru, da bo Boštjan postal milijonar, oče Nachbar pa je v odgovor podal variacijo na temo "iz tvojih ust v ušesa NBA".

A tudi če takega pogovora ni bilo, je bil ali bi moral biti vsaj v glavah pogodbenih strank. Kupčija je bila sklenjena in skupaj so zrli v prihodnost. Da Nachbarjevi (spet, če odmislimo, da je denar potreboval oče, odplačuje pa ga sin) svojo finančno srečo neradi delijo z Laznikom, še lahko razumemo, a se zgolj z nejevoljo še ne morejo rešiti svoje pogodbene obveznosti. Če bi kot družba imeli kaj proti temu, da dobi Laznik za svojih 60.000 dolarjev vložka zdaj dvajsetkratno nagrado, pa bi nas moralo veliko bolj motiti že to, da elita profesionalnih športnikov služi milijone, medtem ko milijoni poštenih delavcev ob vsaj tolikšni zgaranosti vegetirajo ob minimalnih zaslužkih.

Sodobni svet je pač svet priložnosti in tveganj. Kdor ima talent in izkoristi priložnost ter tvega in ima srečo, bo imel od tega koristi. V tem primeru bi morali govoriti o zgodbi, kjer sta dobili obe strani - Laznikovo srečno tveganje in Nachbarjev izkoriščeni talent; žal pa govorimo o zgodbi, ko so domnevni nekdanji prijatelji ostali le še skregani sosedi.