Kontekst

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste se vključili v debato "Kaj nam pomeni knjiga?". Posebej sem bil presenečen, ko me je eden izmed bralcev celo telefonično kontaktiral, da bi mi pojasnil svoj odnos do knjige. Bil sem vesel in rekel, da mu z zanimanjem prisluhnem, vendar me je zavrnil, češ da o teh stvareh ne more govoriti po telefonu. Dobila sva se v nekem bufetu v karlovškem predmestju in spila kavo. Ker se mi je zdela njegova zgodba zanimiva za širšo diskusijo, sem ga prosil, če jo lahko objavim. Privolil je, a vendarle me je prosil, naj imena ne navajam.

Sogovornik mi je povedal, da ima knjige silno rad, še posebej pa je obseden z jugoslovanskim družboslovjem iz obdobja 1952-1967. Do te literature ni bilo težko priti, saj so jo knjižnice po letu 1991 na veliko odpisovale, on pa je hodil s cizo naokrog in zbiral, zbiral. Veliko del iz referenčnega obdobja mu je uspelo nabaviti tudi na boljših sejmih, za naravnost smešne denarje, kot se je izrazil.

Odločil se je, da ne bo selektiven, temveč da bo akumuliral. Na začetku je še iz smrekovih desak in druge lesovine zbijal nove in nove police, ko pa za te ni bilo več prostora, je moral knjige začeti zlagati po tleh, jih tlačiti v kopalniške omarice, shrambo za živež in podobno. Na koncu je imel po tleh toliko knjig, da se je lahko z mize metal vanje, one pa so prestregle njegovo telo, tako kot občinstvo ujame rock zvezdo, ki se vrže z odra (tzv. stage diving).

Povedal mi je, da so mu te knjige neznansko dišale. Ganjeno je ovohaval rumenkast grob papir in z očmi božal značilen tisk. Mrzlično je bral, si delal izpiske, nato pa malo počival tako, da jih je zlagal in urejal. Vse skupaj ga ni pustilo indiferentnega niti v spolnem pogledu. Povabil je sosedo.

Soseda je bila gimnazijka in vedel je, da ga rada vidi, saj je v bloku veljal za učenjaka, ta tip moškega pa je bil njej všeč. Nič ni imela proti, ko ji rekel, da jo bo klical kar tovarišica Breda. "Breda, Breda, v naši družbi sta moški in ženska popolnoma ravnopravna dejavnika," ji je pripovedoval, ko ji je vročičen miloval grudi.

Bil je srečen. Soseda (tovarišica Breda) je bila zanj vse hkrati: bolničarka, sekretarka na komiteju, ljubeča žena in angažirana politična delavka. Včasih pa še rdečelično kmečko dekle na zadružni žetvi in mestoma tudi stroga prometna miličnica. Na pamet ji je deklamiral cele pasuse iz literature, ki jo je bil preštudiral. Mladi sosedi (tovarišici Bredi) to bržkone ni prav veliko pomenilo, saj je odraščala v nekem drugem obdobju. Močno pa ji je odgovarjalo, da je bil z njo nežen. Nekoliko se ji je zdelo edino škoda, da je bil vedno tako discipliniran in ni maral, da bi se dolgo zadržala. Kajti, kot je imel navado reči, čakale so ga knjige. Moral je kaj hranljivega zaužiti, nato pa se vrniti k delu. Moral je brati, izpisovati, med oddihi zlagati in urejati, nato pa spet brati, izpisovati ...