Kontekst

Čas razmisleka o usodi prihodnje ustavne reforme Unije je čas vizionarjev in mnogih (bolj ali manj premišljenih) idej.

To, da želi Avstrija v času svojega predsedovanja z organizacijo mnogih konferenc najti čarobno formulo za prenovo Evropske unije neodvisno od usode nove ustavne pogodbe, že vemo. Enega od najnovejših prispevkov je ponudila na konferenci o subsidiarnosti "Evropa se začne doma". Kot poroča Le Monde, so avstrijski predstavniki na konferenci zapeli hvalnico subsidiarnosti kot rešilni biljki, ki bo odgovorila na strahove evropskih državljanov. Njihov načrt bi v veliki meri v stvarnost prelil dognanja delovne skupine Konvencije o subsidiarnosti, ki je veliko upanje položila v predvideno sodelovanje nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem postopku. Da načelo subsidiarnosti do nadaljnjega ostaja prazna politična floskula, na katero se lahko v vsaki konkretni razpravi sklicujeta obe strani, tega menda ni opazil še nihče.

Tudi Francija (beri: Chiracov kabinet) je pred časom razmišljala o možnosti, da bi iz ustavne pogodbe vzeli posamezne izvedljive projekte oziroma da bi se osredotočili na konkretne politične pobude na posameznih področjih, s katerimi bi Uniji spet vrnili koristnost in kredibilnost (povezava na žal plačljivi prispevek o tem). Povedano drugače, to je načrt "vrnitve k osnovam" oziroma tistemu, za kar vemo, da deluje, k temeljni ideologiji evropskega povezovanja iz Schumanove deklaracije kot projekta mnogih postopnih korakov konkretnih dosežkov za izgradnjo dejanske solidarnosti.

Nemčija ima drugačne ideje, ki bi jih morda lahko uvrstili med "recepte iz domače kuhinje". Recept je sprememba v etiketi: zunanji minister Steinmeier je omenjal načrt, po katerem bi do leta 2009 ustavno pogodbo vendarle ratificirali v sedanji obliki - le da ji ne bi več rekli "Pogodba o ustavi za Evropo", ampak "Temeljna pogodba za Evropo". To, da je bilo ustavno poimenovanje novega besedila nekakšen prepovedan sadež, sicer mislim tudi sam - a o tem spet več kdaj drugič.

Je pa podobne ideje, čeprav s pomenljivo razliko, vedno imela Velika Britanija oziroma Združeno kraljestvo. Že leta 2000, po majskem govoru Joschke Fischerja na Univerzi Humboldt (tudi nemški zunanji ministri so očitno vedno pretendenti na prestol evropskih vizionarjev), ki je spodbudil razmišljanja o "pravi" ustavni prihodnosti Uniji (besedilo v nemščini ali angleščini), je Blair zagovarjal tezo, da Unija kot temeljno listino ne potrebuje (pravne) ustave, temveč zgolj (politično) Izjavo o načelih. Ta teza se je nekaj časa po Evropi tudi prodajala kot tako imenovana "Blairova doktrina".

Povod za ta drnec čez trenutne poskuse političnega prerokovanja pa je najnovejše spogledovanje Francije in Komisije: kot poroča EUobserver, naj bi Komisija na še enem izmed prihodnosti Unije posvečenih seminarjev ta teden močno podprla francoske predloge, da bi brez spremembe ustanovnih pogodb ukinili možnost nacionalnega veta na področjih sodnega in policijskega sodelovanja ter zaščite delavcev.

Po eni strani je sporočilo seveda zanimivo, kolikor kaže, da se tudi Komisija vse bolj ubada z idejo "ustavnih" reform brez ustavne reforme; pač z uporabo obstoječih clauses passerelles, kakršna je denimo 42. člen PEU. Po drugi pa je seveda prav simpatično, da sta skupni glas o tem vprašanju našli prav Komisija in Francija, tista Francija, ki je nekoč tako načelno zagovarjala prav neodtujljivo pravico držav članic do veta. Gotovo bo Francija v tej novi preobleki podprla tudi odpravo določbe, ki zahteva soglasje vseh članic za odpravo nepotrebnih mesečnih selitev Evropskega parlamenta v Strasbourg - še posebej zdaj, ko se je pojavil sum, da je mesto Strasbourg Evropski parlament v zadnjih 25 letih opetnajstilo za vsaj 27 milijonov evrov (podobna novica tudi na RTVSlo, le da najbrž z napačnimi številkami).

Oznake: EU

Včeraj sem bil na uvodnem predavanju Pierra Rosanvallona, ki je letos vabljeni predavatelj na posebni seriji predavanj Univerze Cambridge The Seeley Lectures. V preteklih letih so v okviru serije predavali Ronald Dworkin, Joseph Raz, Martha Nussbaum, Jeremy Waldron in Cass Sunstein; priznam, da je bil v primerjavi s temi imeni Rosanvallon zame dokajšnja neznanka, saj sem njegovo ime prej zgolj oplazil.

A se je izkazal za prijetno presenečenje. Francoski zgodovinar in politolog s prepričljivo bibliografijo je svojo serijo predavanj začel udarno, z dokaj napornim francoskim naglasom, semantično akrobatiko in nizanjem budilnih sloganov. Demokracija je vedno bila obenem obljuba (neke boljše ureditve) in problem (njene neizpolnitve), zato jo morata vedno sestavljati zaupanje in nezaupanje. Medtem ko je večina pozornosti namenjena prvi razsežnosti, vprašanjem državljanstva, predstavništva in suverenosti, pa se želi Rosanvallon posvetiti pogosto spregledani drugi razsežnosti, sistemu, oblikam in družbi nezaupanja. Ne zgolj pravnemu nezaupanju do oblasti, ki bolj brani posameznika pred posegi oblasti kot pa krona državljana, temveč demokratičnemu nezaupanju, ki od javne oblasti terja, da izpolni svoje obljube.

Tako pridemo do demokracije nezaupanja, do "proti-demokracije", ki je še vedno oblika demokracije, a demokracija opozicije. Takšno demokracijo sestavljajo tri "proti-oblastne moči": moč nadziranja (kombinacija volilne pravice in vrste načinov trajnega nadzora), negativna suverenost (različne oblike ljudskega veta) in demokratičnost sodbe (kjer sodba zamenja volitve, ker prinaša oprijemljivejše učinke).

Toliko v grobem o njegovi tezi - predavanja bodo skoraj gotovo, tako kot pri njegovih predhodnikih, izšla tudi v knjižni obliki pri Cambridge University Press (verjetno lahko iščete knjigo pod naslovom Democracy of Distrust). Na prvi pogled posamezne opazke morda niti ne izgledajo presenetljivo nove ali globokoumne - a na prvi pogled se verjetno nikoli ne da oceniti kakovosti študije, katere prepričljivost in bogastvo je moč prepoznati šele na papirju. Mi je pa bilo všeč, da je bila v predavanju ves čas prisotna želja po konceptualizaciji, ki je vsaj zame ena najuporabnejših zaželenih odlik tovrstnih projektov. Rosanvallon je tudi sam omenil, da želi razširiti politični besednjak demokracije, podobno kot ga je Hirschman s svojim "ekonomskim" konceptom Izstopa, Glasu in Zvestobe. Hirschmana sem že nekajkrat uporabil pri svojih pravnih študijah, še večkrat pa ga videl zapisanega drugje.

Beseda, s katero lahko v katerokoli razpravi prikličeš in uporabiš celoten dobro premišljen koncept (ali, kot temu pravi Katja Šugman, metaprincip), je res zlata vredna. A o tem kdaj drugič.

Inkubacijska doba idej, razmisleka ter drugih obveznosti je končana in tako je napočil čas, da Kontekst (do)končno zaživi.

Kot na kratko povzema že opis bloga pod naslovom zgoraj, gre za skupinski blog, v katerem bomo soavtorji prvenstveno objavljali kratke zapise o(b) aktualnih pravnih dogodkih. Trenutni člani bloga so navedeni na desni strani, ime avtorja posameznega zapisa pa se bo vedno zapisalo tudi ob sami objavi.

Nekateri soavtorji bomo zapise objavljali pogosteje, drugi redkeje - a prav v tem je smiselnost in prednost skupinskega bloga, saj boste tako ob vsakem obisku našli kaj novega. Objavljeni zapisi bodo običajno seveda bolj impulzne reakcije kot premišljene pravne razprave, a upamo, da se vam bodo tudi takšni zdeli koristni. Želimo si, da bi Kontekst svojim avtorjem služil kot možnost dobrodošle preve(t)ritve njihovih idej, svojim bralcem pa kot gostoljuben medij z aktualnimi pravnimi mnenji in komentarji.

Še ena od kvalitet bloga je tudi možnost, da se bralec prelevi v njegovega soustvarjalca. Čeprav seveda k temu nikogar ne silimo, so dobrodošli tudi komentarji bralcev k posameznim objavam. V vsebino posameznega komentarja ne bomo posegali, žaljivi ali povsem neustrezni komentarji pa bodo zbrisani.

V upanju na pogoste obiske, dobrodošli!