torek, 28. november 2006

Ales Zavrsnik, 11/28/2006 05:45:00 pop. (trajna stran objave)

Telo in pravo

Pomen telesa v postmoderni potrošniški družbi izrazito narašča. Kulturni, modni trendi so neusmiljeni, posamezniki se začno jesti malodane od znotraj (tako, da beremo o smrtnih žrtvah anoreksije v samem vrhu modnega establišmenta), storimo vse, da bi dosegli idealno izklesano, "definirano" telo primernega mišičnega tonusa z minimumom podkožne maščobe (najraje v odstotkih podobnim tistim, ki jih imajo ultra maratonci, ki vadijo na kakšni od afriških planot na 3.000 metrov nadmorske višine). Storitvena dejavnost ponuja programe kot so programi body shapinga, programi TNZ (enostavno "trebuh, noge, zadnjica"), detoksikacijski programi, programi ne-hranjenja (postenja) itd. Predsednik države nas s svojim vedenjem prepričuje naj raje ne jemo, hrana je nevarna, gotovo je tudi zastrupljena z razvpitimi E-ji. V International Herald Tribune (25.-26. november 2006) lahko preberemo podatke o napredujoči visoki gospodarski rasti industrije toplic: na Filipinih beležijo 74 odstotno rast od leta 2003, v Avstraliji kar 129 odstotno rast od leta 2002. Wellness (skovanka od well being in fitness) "ni trend, temveč nujnost v modernem času", nas prepričuje Ho Kwon Ping, izvršni direktor Banyan Tree Holdings, verige luksuznih toplic. Telesa, telesa, telesa...

Kakšen pa je pomen telesa v pravu?

Ob obisku konference o kibernetičnem prostoru pred nekaj dnevi, ki so se je tokrat udeležili tudi številni nepravniki, od psihologov, antropologov, sociologov in strokovnjakov za religijo, sem poslušal zanimive referate, ki se nanašajo na pomen telesa v kibernetičnem prostoru. Seveda nam je vsem že nekako "intuitivno" jasno, da v kibernetičnem prostoru telo nima takšnega pomena kot v neposredni komunikaciji. Doktorica psihologije Subrahmanyam iz ZDA pa nam je predstavila izsledke vsebinske analize empirične študije internetne komunikacije adolescentov (v klepetalnicah in v blogosferi): glavna značilnost internetne komunikacije je statistično relevantna (npr. število besed, ki se nanašajo na telo) odsotnost telesnosti v komunikaciji (disembodiment), ki je sicer v neposredni komunikaciji sama po sebi umevna in tvori velik del naše neverbalne komunikaciji. Na internetu tako transcendiramo kulturne imperative telesnosti.

V kibernetičnem prostoru smo zato priča neke vrste izgubi telesa, kar pa ni brez pomena za pravo. Če navedem samo en primer s kazenskopravnega področja, kjer so to odraža: ali gre na primer za otroško pornografijo v primeru podobe otroka izdelane digitalno, pri tem pa "na oko" ni mogoče razlikovati med fotografijo pravega otroka in digitalno izdelanim modelom? Ali je potrebno varovati konkretnega otroka (ki ga v tem primeru ni in gre lahko za svobodo umetniškega ustvarjanja) ali dostojanstvo otrok (in je torej digitalna podoba nekaj kar je potrebno prepovedati)?

Na drugi strani se sodobna biometrična tehnologija (na primer skeniranje prstnih odtisov, zenice, obraza, DNK, drže telesa) ravno tako nanaša na pomen telesa. V tem primeru pa telo ni "odsotno", temveč je telo tisto, ki edino ne "laže". Posamezniku ne verjamemo "na besedo", ne verjamemo njegovi verbalni izpovedi. Telo je v tem primeru sredstvo absolutne resnice o identiteti posameznika, oblast se neposredno vpisuje v telo. Znan filozof Agamben je tako na primer zavrnil vstop v ZDA zaradi odvzema prstnih odtisov in biometrične postopke imenuje kot zaznamovanje teles z "biopolitičnim tatoojem".

Raziskovalka Brown ugotavlja, da je telo bistvena regulatorna enota prava: predmet družbene pogodbe so ravno telesa, ki jih je potrebno nadzorovati; nadzorstvena teorija pojmuje telo, kot surovo naravo, ki jo je potrebno izklesati in podjarmiti; telo je mesto izvajanja oblasti (Foucault). Kako naj danes mislimo pomen telesa v pravu? Primer kibernetičnega prostora, kjer je pomen telesa radikalno zmanjšan, in primer biometrije, kjer je edina resnica o posamezniku zapisana v samem telesu, namreč odkrivata (vsaj to), da telo v pravu ni več stabilna referenčna točka.

Ob tem pa se odpira še širše filozofsko vprašanje. Narava iskanja "resnice" oziroma "resnica" sama (četudi relativna) se je namreč močno spremenila. Površina je namreč postala vsa "resnica", ničesar ni tam zadaj, nekaj kar moramo šele odkriti za površino. Raziskovalci tako ugotavljajo kulturne premike, v katere smo vsi vpeti: globinsko ontologijo vedno bolj nadomešča površinska ontologija, "resnica" ni več skrita nekje "pod površino". Ne, vsa resnica naj bi bila na površju, kar se odraža na številnih področjih: od nadzorstvenih metod, prehoda tretmanske ideologije na menedžersko administrativno upravljanje, zavračanju psihoanalitične ali globinske psihologije in poudarku na farmakološkem interveniranju do sprememb v intimnih razmerij: what you see, is what you'll get!

Komentarji:

Čudovita objava! Prav polepšala mi je tale dan.

Me je pa spomnila na še dve zanimivi zadevi, povezani s to temo - Stelarca, umetnika, ki povezuje (svoje) telo s tehniko (aparati), in pri tem uporablja virtualni prostor ter robotiko,..; in pa dramo The Shape of Things, Neila LaButea, ki se ubada tudi ravno s tem - našo obsedenostjo z obliko stvari, s površino, kjer neka umetnica za svoj projekt izklesa zunanji videz svojega fanta. Bolj lep in družbeno sprejemljiv kot postaja, tako ratuje tudi njegovo vedenje vedno bolj "moralno sporno", recimo da se "slabša kot oseba" .. Če koga zanima, sigurno za prebrati. ..in pogledati kako to ureja oz. bi lahko urejalo, pravo.

V glavnem, hvala za takšno objavo, in še kaj.
Maša

 


Hm, zanimivo - čeprav se mi zdi, da vsaj fonetično "programi TNZ" ne zvenijo tako umetelno kot "legs, bums, tums" v našem lokalnem wellness centru.

cheers,

A.

 


Super tekst.

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?