petek, 10. november 2006

Andrej Matic, 11/10/2006 05:33:00 pop. (trajna stran objave)

Kontekst

Zelo zanimiv se mi zdi Primožev tekst o nevtralnosti ustave do tipa oziroma vrste kazenskega postopka. Morda bi sam zadevo zastavil še nekoliko širše: ali je možno iz posameznih ustavnih načel izpeljati zahteve po konkretnih ureditvah posameznih pravnih področij? Če malce uporabim aktualno tematiko zaostankov - ali je mogoče npr. na podlagi ugotovitev o kršitvi "pravice do sojenja v razumnem roku" zahtevati (npr. v ustavnosodnem sporu) prav konkretno obliko organizacije sodstva, od procesne zakonodaje do plač sodnikov? So takšne norme sploh lahko kdaj "self-executing"?
V zvezi s tematiko sodnih postopkov, ki mi je sicer zelo ljuba, pa naj dodam še nekaj vrstic o vprašanju, ki me je vedno begalo, pa nikoli nisem imel časa, da bi se z njim bolj temeljito akademsko ukvarjal.

Na področju procesnega prava pogosto razpravljamo o "akuzatornosti" oziroma "inkvizitornosti" postopkov. Pri pravdnem postopku se mi je v Sloveniji vedno zdelo nenavadno, da ob deklarirani kontradiktornosti postopka v praksi ti postopki potekajo, vsaj tak je bil moj vtis, po ustaljeni rutini ex officio uradovanja, ki ga zmotijo le kakšni proceduralni manevri spretnih pravnih zastopnikov (npr. zahteve za izločitev). Tudi sicer imajo, prav v nasprotju s teorijo, glavno besedo v postopkih prav sodniki in ne stranke. Na tako imenovanih "obravnavah" (ki bi jim bolje rekli "sestanki za izdelavo zapisnikov") na primer priče zaslišujejo prav oni, zato jim potem stranke neredko očitajo pristranskost, češ da naj bi bilo že iz vprašanj jasno, da sodišče navija za eno plat zgodbe.

Podrobnejši pregled naše doktrine me je napeljal k sklepu, da so proceduralne vloge tudi v civilnem postopku precej nerodno pomešane, tako da je v kazenskih postopkih situacija kvečjemu še bolj problematična. Če me spomin ne vara, gre v pravdnem postopku za naslednja temeljna načela o razmerju med sodiščem in strankami:

- zahtevke morajo oblikovati stranke, sodišče je nanje vezano (tu se sprašujem, zakaj zahtevki niso uniformizirani na uradnih obrazcih, s katerimi bi marsikateri stranki prihranili delo, skrb in morebitne napake)
- trditve o dejstvih morajo navajati stranke, vendar je ta dolžnost malce ralativizirana s tako imenovanim "materialnim procesnim vodstvom" (tu me zanima zakaj bi moralo sodišče kakorkoli koga "materialno voditi", ali to ne krši nepristranskosti sodišča?)
- dokaze morajo predlagati stranke (vendar, kot je že rečeno zgoraj, se s predlaganjem zadeva običajno konča, priče zaslišuje sodišče..)
- pravo "ugotavlja" sodišče po uradni dolžnosti (to mi je najbolj čudno, ker bi morale nasprotujoče pravne argumente postavljati stranke, ali je pravo sploh mogoče "ugotoviti"?)

Vprašanje, ki ga zastavljam, je naslednje: ali niso tako zasnovane vloge že na prvi pogled protislovne? Ali ni navajanje dejstev in dokazov v sodnih postopkih smiselno šele skozi prizmo pravnih argumentov, na podlagi katerih skušamo utemeljiti svoj zahtevek? Če je za eno zadolženo sodišče, za drugo pa stranke, ali ne vodi to samo po sebi v zmešnjavo in posledično v neučinkovitost? Ali to ne pomeni, da lahko vsakdo na sodišče pošlje prav kakršnokoli šlamparijo in pri tem doda, da naj sodišče najde pravne argumente njemu v prid? In predvsem, ali takšna ureditev ne "spodbuja" stranke k pasivnosti ali neodzivnosti (češ, saj bo že sodišče poskrbelo zame) in špekulativnemu ravnanju, npr. k kopičenju nerelevantnih trditev in dokazov?

Zdi se mi, da ti pomisleki, mutatis mutandis, veljajo tudi za druge vrste postopkov (kazenske, upravne, delovne). Kaj menite?

Komentarji:

zivjo,

dolgo se nismo videli/brali/slisali. mislim, da vem, kaj te matra: mislis, da je edina logicna resitev ne le vezanost sodišča na zatrjevana dejstva in predlagane dokaze, pač pa tudi na pravno kvalikacijo/podlago, za katero tožilec meni, da je ustrezna. če se zmoti, pač smola - izgubi.

v tem primeru je delo sodišča resnično olajšano, delo strank pa resnično oteženo. "ugotavljanje" prava, ki te moti, je seveda pravilo "iura novit curia". z malo drugacnega vidika je to pravzaprav "instrukcijska maksima", le da ne velja za dejstva/dokaze, pač pa za pravo. iura novit curia je pravzaprav stvar tradicije, edino logicna pa je pravzaprav le se v upravnem postopku, kjer problemov z njegovo inkvizitorno naravo (se) nimamo. tisti trenutek, ko pride do ločitve procesnih funkcij in prenosa nalog zbiranja procesnega gradiva na stranke, pa je pravilo kar precejšnja ovira...

zato sam vidim t.i. materialno procesno vodstov v pravdnem postopku kot tisti most, ki skuša premostiti prepad med strankami in sodiščem, ki lahko posamezno zadevo pravno povsem drugače razumejo. z materialnim procesnim vodstvom, kot ga pozna naš ZPP, poskuša sodišče vplivati na stranke, da bi navedle dejstva in predlagale dokaze v tisti smeri, v katero "vleče" sodnika.

težava je v tem, da naš ZPP (kontinentalni na splošno) nima dosledno izpeljane delitve funkcij - njegov temelj je še vedno spis, ki nastaja pri sodniku in ki ga ta naštudira ter si ustvari mnenje o zadevi.

skrajni rešitvi sta dve: ali v celoti "presenetiti" sodnika na glavni obravnavi (on o zadevi ne ve ničesar), stranki tudi v celoti opravljata predprocesne aktivnosti) ali pa pustiti "inkvizitorni" pravdni postopek. prva varianta vodi v neskončno pravdanje, ker brez materialnega procesnega vodstva tudi formalnega pravzaprav ni (kdo bo povedal, da je dokazni postopek končan ? če je to ena od strank, potem sodi v lastni zadevi. soglasnega konca pa ni pričakovati, ker bi ga sicer lahko dosegli že prej in sodišča ne rabimo). druga varianta je nesprejemljiva iz očitnih razlogov.

kompromisa sta dva: ali porotni sistem (ločitev formalnega vodstva od fact-finding fukcije porote) ali pa iskanje ravnotežja z bolj ali manj izpeljanim razpravnim načelom in načelom zaslišanja strank.

se strinjam, da je v tem zadnjem neizogibno prisotno nasprotje (bolje: neskladje), saj se v postopku "bojujejo" kar tri različne pravne vizije, sodnikova bo jasno, prevladala. kolikor vem, se to neskladje "premaguje" z naslednjimi vidiki mehanizmi:
- socialnimi korektivi, ki naj omogočijo pridobitev pomoči pravnega strokovnjaka stranki v postopku
- dolžnostjo sodišča, da stranki seznani s pravnimi stališči (kljub ignorantia iuris noce), ki bi lahko za obe stranki pomenili presenečenje - da se lahko ustrezno seznanijo in pripravijo procesno gradivo.

kar se šlamparije tiče: zadnje vrstice so bile namenjen odločanju o dokaznih predlogih. pravice do izjave sodišča nikoli niso razumela kot pravico do uspešnje izvedbe dokaza. nikoli niso dopustni/dovoljeni dokazi tisti, ki so : pravno nerelevantni (vprašanje "odločilnosti" zatrjevanih dejstev), ki merijo na zavlačevanje, ipd. jasno, zavrnitev dokaznega predloga je treba obrazložiti. o pravilnosti pravica do izjave na ustavni ravni ne pomeni pravice do materialno pravilne odločitve (z izjemo arbitrarnih odločitev). tako da se tu debata v vsakem postopku neha.

ne vem, če to kaj pomaga...

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?