sreda, 08. november 2006

Primož Gorkič, 11/08/2006 04:06:00 pop. (trajna stran objave)

Kazenski postopek, kakopak

Po nedavni objavi mojega "cimra" v 4. nadstropju PF, ki v tem času pošteno guli knjige, pa vseeno najde čas za kako besedo o obpravnih temah, mi ne preostane drugega, kot da še sam sežem po tipkovnici in pridodam stavek ali dva... tokrat o nekoliko bolj pravnih vprašanjih.

Že precej časa me sem in tja zaposluje vprašanje, ali je slovenska ustava resnično nevtralna (z izjemo inkvizitorno naravnanih kazenskih postopkov) do slovenske ureditve kazenskega postopka. To je, med drugim, zapisalo slovensko ustavno sodišče sedaj že davnega leta 2002 v (ne)slavni odločbi o pravici do sojenja pred nepristranskim sodiščem. Z drugimi besedami, zakonodajalcu je po mnenju ustavnega sodišča prepuščena prosta izbira, ali se bo odločil za mešani postopek (kakršen je trenutno v veljavi) ali pa bo storil (manjši ali večji) korak proti akuzatornim postopkom. (Pustimo zaenkrat terminološke in druge ugovore dihotomiji inkvizitorno-akuzatorno, teorijam modeliranja kazenskega postopka ipd.)

Kratek prelet ustavnosodne prakse pokaže, da se je sodišče pravzaprav ustavilo "tik pred zdajci". Ključne odločbe, ki so imele za posledico poseganje v zakon o kazenskem postopku, so pomenile uvajanje institutov, ki krepijo "akuzatorni" značaj slovenskega kazenskega postopka. Tudi zgoraj omenjena odločba na eni strani deklarira nevtralnost ustave do modela postopka, na drugi strani pa pripoznava pravno relevantnost t.i. psihološki okužbi sodnika (t.j. v grobem seznanjenost z gradivom, na katerega se sodba ne sme opirati), preprečitev katere je pravzaprav edini način, da dosledno sankcioniramo kršitve dokaznih prepovedi (ratio za psihološko okužbo je torej skrajno "akuzatoren").

Kaj torej? Slovenska doktrina sicer kazenski postopek pojmuje bolj ali manj garantistično (t.j. kot mehanizem, ki naj zagotavlja varstvo človekovih pravic in svoboščin ne le obdolženca, pač pa tudi tretjih oseb), odločilnega koraka "čez rob" - tako, kot je to storila Italija (in se pri tem pošteno opekla) - pa vendarle ni zaznati. Nobena od teoretičnih in praktičnih raziskav se ne zavzema za radikalno akuzatorni postopek, ki bi pomenil občutno oženje ex offo pooblastil sodišča (recimo zgolj na formalno procesno vodstvo) in prenos bremena zbiranja, zagotavljanja procesnega gradiva na obe stranki v skladu z domnevo nedolžnosti in privilegijem zoper samoobtožbo. Resnici na ljubo tako ekstremne ureditve tudi slovenski pravdni postopek ne pozna. Zadnji radikalnejši "krik" akuzatorne misli v slovenskem prostoru so precej ostra, a prepričljiva mnenja dr. B. M. Zupančiča. Zadnji meni znani krči reforma slovenskega kazenskega postopka napovedujejo bolj ali manj prevzem avstrijskega modela (in posredno nemškega), ki v grobem pomeni "mešani kazenski postopek brez sodne preiskave". Mešani zato, ker sodnika (tudi na glavni obravnavni) zavezuje t.i. "pojasnjevalna dolžnost" (Erklaerungspflicht), ki ni nič drugega kot naša domača instrukcijska maksima. Če je eden od problemov slovenskega pravosodja aktivni in zato z zbiranjem procesnega gradiva preobremenjeni sodnik, pri čemer pasivnost stranke, ki jo veže formalno dokazno breme (tožilca), ni sankcionirana z njenim neuspehom, potem ta pot ne more biti učinkovita.

Do preloma je pravzaprav še zelo daleč, predvsem zaradi strahu pred dejanskimi učinki pretežno akuzatorne ureditve. Primerjalni zgledi nam povedo, da kazenskopravni sistemi, npr. ZDA, zmorejo soditi vsega skupaj 10% obdolžencem; preostala večina sklene zunajsodni dogovor s tožilcem, ki ga sodišče (kljub ex offo pooblastilom naknadne sodne kontrole, ki pa jo pojmujejo zelo ozko) prelije v sodbo. Kot slabosti akuzatornih postopkov se navaja nesprejemljivost "razpolaganja" obdolženca s kazenskopravnim zahtevkom (obtožbo), formalizem in dolgotrajnost, socialno neobčutljivost ipd. Najbolj utemeljena je pravzaprav bojazen, da bi pretežno družbeno deprivilegirani obtoženci ne zmogli uveljavljati procesnih pravic, zaradi česar bi - ob sodniški pasivnosti - usahnil vir procesnega gradiva njim v korist. Le-to pa bi lahko vodilo do sodnih odločitev, ki ne ustrezajo resničnosti zunaj razpravne dvorane (najodmevnejši miscarriages of justice imajo domovino v angleškem kazenskem pravosodju). Nekatere rešitve, ki se skušajo tem problemom izogniti so znane: od obrambnih poizvedb, do različnih variant skrajšanih in poenostavljenih postopkov... A vendar se zdi, da je osnovna ideja še vedno v modifikaciji obstoječega mešanega postopka, v katerem je z/od-raslo slovensko pravosodje. Do pristopa, katerega izhodišče je radikalno akuzatorni postopek (v katerega šele vnašamo popravke), je daleč.

Kako bi bilo v javnosti sprejeto naslednje stališče: dosledna uveljavitev ustavnih kazenskih procesnih jamstev narekuje kazenski postopek, v katerem je tožilec izključni nosilec trditvenega in formalnega dokaznega bremena, morebitna odstopanja morajo imeti ustavno dopusten razlog. Slednje seveda ne pomeni, da pozabljamo na elementarno enakost orožij in kontradiktornost (pravico do izjave) v kazenskem postopku, ki ju brez dvoma slovenski obtoženci uživajo že sedaj. Tako razumljeno kontradiktornost pravzaprav nadgradimo: gre za preskok s t.i. participativne kontradiktornosti h kontradiktornosti kot gonilu kazenskega postopka, kar pomeni jasno delitev procesnih funkcij, maksimalno aktivnost tožilca in njegovo polno odgovornost za izid postopka, pasivnost, nepristranskost sodišča (kar se tiče materialnega procesnega vodstva, kar pomeni ukinitev instrukcijske maksime oz. preiskovalnih pooblastil) in pasivnost obtoženca, s katero sam v celoti razpolaga.

In "ustavno dopustne izjeme"? Izjema bi seveda pomenila "aktivacijo" sodišča v primerih, ko je to ustavno dopustno, t.j. odstop od party-controlled postopka. Sam si predstavljam situacije: ko obtoženi ne more učinkovito uresničevati procesnih pravic (pri čemer se ne zadovoljimo samo s poukom); ko ena od strank zlorablja procesne pravice; ko mora sodišče odigrati vlogo sodnika varuha tako, da sankcionira kršitve ustavnih jamstev, četudi z ex offo izločanjem nedovoljenega dokaznega gradiva (zavoljo ekonomičnosti postopka in narave našega sodnega sistema pred glavno obravnavo)...

Kaj pa "aktivacija" sodišča pri zbiranju procesnega gradiva? Zgoraj navedeni primeri se nanašajo bolj ali manj na formalno procesno vodstvo oziroma vlogo varuha - zbiranje procesnega gradiva pa je še vedno prepuščeno strankam. Ali si je mogoče zamisliti situacijo, ko bi bilo - ob načelnem stališču o pretežno akuzatornem postopku - dopustno zamisliti si aktivnosti sodišča, pa tega ne bi opravičevali z "iskanjem materialne resnice" (karkoli že je ta "resnica")? Predstavljajmo si situacijo, ko bi obtoženi ob zatrjevanju okoliščin, ki so mu v korist, moral izbirati med dvema ustavno varovanima vrednotama. Ali je dopustno obdolženca postaviti v tako situacijo? Menim, da ne - tu je aktivnost sodnika nujna, ne glede na nedosegljivi ideal resnice. Morda si je tak primer težko zamisliti, pa vendar: gre za primere t.i. inconsistent defense. Naj ilustriram: če obdolženi zatrjuje entrapment, potem implicitno pripozna dejstvo ravnanja, ki je po mnenju tožilca skladno z bitjo inkriminacije (in se torej odpoveduje pravici do molka). Podobna situacija nastane v vseh primerih, ko - gledano s stališča splošnega pojma kaznivega dejanja - obdolženi zatrjuje materialnopravno relevantna dejstva (npr. silobran, skrajno silo, privolitev oškodovanca, zmoto...), ki so zaradi logike pri nas sprejetega splošnega pojma kaznivega dejanja relevantna le, če se pozitivno opredelimo do skladnosti ravnanja z bitjo inkriminacije... Navedeni primeri so seveda visoko provokativni, saj namigujejo na to, da gre za ustavnopravno varovane vrednote (že do načela krivdne odgovornosti je v slovenskem pravnem sistemu mogoče priti le z interpretacijo, toliko bolj drzno pa bi bilo na ustavni nivo postaviti merila večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja), pa vendar: prisiliti obdolženca, da zatrjuje okoliščine, ki so mu v korist, tako, da se hkrati odpove drugi ustavno varovani pravici, po mojem mnenju dopušča (zahteva) ustavnoskladen poseg v radikalno akuzatorno strukturo postopka tako, da se sodišče pooblasti po uradni dolžnosti ugotavljati pravnorelevantna dejstva in zaradi njihove ugotovitve izvajati dokaze. Konstruirati "prostovoljnost" odpovedi pravici do molka v teh primerih je malo da ne bizarno, toliko bolj dopustiti sodišču, da se v primeru neuspele entrapment obrambe sklicuje že na golo trditev, s katerim se taka obramba uveljavlja.

Marsikdo bo dejal, da je končna rešitev blizu idejam, ki bi instrukcijsko maksimo uvedle le "v korist obdolženca". Že mogoče - a kriterij "v korist obdolženca" tako odkrito ruši ravnovesje med strankami postopka in je maksimalno nejasen, hkrati pa implicira, da bo prav ravnanje v korist obd. zagotovilo odkritje "resnice" - [v mislih dodajam: ker tega pa tožilec res ne zmore ali noče ali...].

Kakor koli, vesel bom, če bo teh nekaj neobrušenih misli spodbudilo "postopkovne" navdušence, da pridajo kako mnenje ali dve. Na koncu bodo vse dileme slovenskega kazenskega postopka rešene :). Mrk, ki traja že od same ustanovitve Konteksta, mi je (upam, vsaj malo) odpuščen.

PS Knjige so tudi meni zelo ljube.


Komentarji:

Odlična objava. Sicer nisem poseben "postopkovni" navdušenec, predvsem pa ne strokovnjak, a kot laični odziv in kost za nadaljnje glodanje bi vendarle rekel, da mene inconsistent defense (nedosledna obramba?) niti ne moti.

Po eni strani zato, ker se mi zdi, da to stranke v mnogih (čeprav morda ne toliko kazenskih) postopkih že počnejo. Gotovo je to enostavneje tam, kjer gre zgolj za različne možnosti pravnih razlag nesporno ugotovljenega dejanskega stanu, a vendar je meja med "pravnim" in "dejanskim" pri tem zelo zabrisana.

Nenazadnje tovrstno "nedosledno obrambo" že nekaj časa dopuščajo tam, kjer je nujna posledica v zapisu navedenih zadržkov, v ZDA - ne vem, če je bila prva sodba, a sodba Vrhovnega sodišča v zadevi Mathews v. United States se mi zdi kar jasna.

V bistvu je morda v Sloveniji težava še manjša kot v ZDA, saj mora tam pri oblikovanju končne sodbe o zadevi korektno možnost tovrstne nedoslednosti "dopustiti" laična porota, pri nas pa jo lahko v zakup na ustrezen način vzame profesionalni sodnik.

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?