petek, 02. junij 2006

Ales Zavrsnik, 6/02/2006 03:14:00 pop. (trajna stran objave)

Kazenskopravnim učinkom tehnologizacije naproti

Informacijsko-komunikacijska tehnologija (ICT), tokrat z obrazom bloga, nam omogoča nove oblike sporočanja, posredovanja idej in misli, nudi prostor novih ''intelektualnih dvobojev''. A kot učijo komunikologi, ICT ni zgolj sredstvo prenašanja informacij. Je svojevrstno kulturno okolje. Nihče najbrž ne želi biti apologet informacijske dobe (ali blogovski vrač), ki bi napovedoval kaj vse od širokega asortimenta ICT ponudbe (na primer usodo blogosfere) se bo ''prijelo'' (le kdo bi utegnil predvideti manijo in več 100 milijonski /$/ zaslužek ''škatlaste'' dizajnerske iPod juke-box igrače?!) in kar je še pomembneje, kako se bo spremenil način dojemanja drugih in sebe. Da, natanko tovrstne daljnosežne učinke prepoznavajo raziskovalci kulturnih učinkov tehnologije.

Poglejmo si najprej od blizu:

Za objavo na ponovno oživljenem blogu Kontekst (pravlogu) sem tokrat porabil več časa kot bi ga sicer. Iz banalnega razloga, ker sem založil uporabniško ime in geslo. Povsem neprimerno, a ne presenetljivo. Raziskovalci ugotavljajo, da imamo ljudje povprečno že okrog 30 različnih kod za dostop do raznoraznih baz podatkov. Sam sem tako brskal med vsemi samolepilnimi lističi, na katerih imam zapisana uporabniška imena in gesla: za dostop do spletnega Dela, Timesa, založbe Analecta, pa spletne knjigarne Emka, baze podatkov Heinonline in slovenskega Ius-infa, do Skypa, poskusne verzije Adoba, organizatorja slovenskih maratonov, bančnih računov na spletu (za katere potrebujem še digitalni certifikat) in za dostop po telefonu, pa imena in gesla za e-poštne predale, PIN kode za bančne kartice, pa kode za vklop/izklop varnostnih alarmov in kod za uporabo raznovrstnih tehničnih naprav, ''zabavne'' elektronike (npr. radio, prenosni telefon) itd. itd. Da bi naposled le zložil te čudežne znake, ki mi podeljujejo specifično identiteto. Imam kodo, torej sem! Tokrat sem bil spoznan kot ''blogovec'' Završnik, z modro barvo.

Naj nadaljujem iz lastne izkušnje, da ne zaidem. Raziskovalci vse bolj ugotavljamo, da šteje naš ''performans'' (oprostite tujki, ampak izraz zaradi ''shakespearovskega'' sopomena v smislu ''world is a stage'' aludira na našo tragikomično situacijo) le v toliko, kolikor je bil v naprej predviden in ustrezno kvantificiran, nato pa ustrezno kvalificiran v lestvici nekakšnih normativov s strani oblasti priznanega dela. Naš uspeh je tako v veliki meri odraz poznavanja fluidnega klasifikacijskega sistema, v smislu koliko ''pik'' nam prinese posamezna objava, citat, izgovorjena beseda itd., ki je zadostila formalnim kriterijem ''znanstvenosti''. Tisti, ki smo se šele pred kratkim spustili na ta pota, pa smo predvsem veseli, da lahko objavimo, kjer koli, a ne karkoli, ker znanstvenost razumemo (naivno?) predvsem v vsebinskem smislu. Tako kaže, da bi si morda moral priskrbeti biografa, ki bo hodil za mano in beležil: eno ''piko'' za bistroumno pripombo pri kosilu, 1,5 ''pike'' za dober telefonski nasvet ali celo kratek intervju z novinarjem, morda 2 ''piki'' za mnenje v dnevnem časopisju, 3 ''pike'' za članek v strokovni publikaciji, 4 ''pike'' za članek v vrhunski znanstveni reviji, morda 1 ''piko'' za citiranost, 5 ''pik'' za predstavitev sestavka v angleščini, morda zgolj 3 za predstavitev v hrvaščini itd. Moja poanta je naslednja: standardizacija, stratifikacija in klasifikacija, ki so bistveni elementi ekonometričnega pristopa, pristopa, ki je vse bolj prodira v družboslovje - in še širše, saj se z realokacijo resursov ukvarjajo malodane že vsi, od športnih in kulturnih zvez in društev, do šahovskih društev in drugih interesnih grupacij, ki so prvenstveno namenjene ''umiku'' posameznika iz ekonomske dirke - nastaja zgolj tam, kjer je potrebno zagotoviti transparentnost delovanja. Zahteve po transparentnosti delovanja pa vzniknejo tam, kjer vlada nezaupanje in tam kjer vlada vera v zmožnost kvantifikacije tega sveta. (In tako nam strokovnjaki lahko izmerijo tudi ''skrivnost'' Mona Lize!)

Poglejmo si še od daleč:

Kulturni učinki ICT in njihova zapoved po standardizaciji, stratifikaciji in klasifikaciji neposredno zadevajo tudi kazensko pravo. Z nagrado Hart Socio-Legal Studies Association book prize za leto 2006 nagrajena monografija Sentencing in the Age of Information: From Faust to Macintosh, avtorice Franko Aas, navaja posledice nezaupanja v sodnike, ki se odraža v procesu sodne odmere kazni. Numerične kaznovalne smernice in informacijski sistemi za odmero kazni (sentencing information instruments) v ZDA zmanjšujejo diskrecijske pravice sodnikov v postopkih sodne izbire in odmere kazenske sankcije. Kazenski sodnik ni več vreden zaupanja, zato ga je potrebno zvesti na birokrata, ki mora zgolj izračunati število točk po v naprej predvidenih parametrih, ki naj vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Sodniki se temu v ZDA upirajo tudi z odpovedovanjem sodnemu mandatu. V konkretnih primerih namreč prihaja do absurdnih situacij, saj okoliščina, ki bistveno zasuče pogled na kazenskopravni primer ni bila vnaprej predvidena v kaznovalni mreži. Vsa raznovrstnost življenjskih primerov je že predvidena v naprej. Prihodnost je vkalkulirana v sedanjost. Kriminologi enake trende prepoznavamo na področju strategij preprečevanja kriminalitete: oblikovalce družbenega razvoja ne zanimajo strukturni vzroki kriminalitete (npr. neenakomerna porazdelitev bogastva na svetovni ravni, kot v poročilu za l. 2005 ugotavlja Razvojni program OZN, narašča), temveč situacijski parametri, kot so varnostne ograje in alarmi. Penološki trendi so podobni: od osebnega stika z obsojenim so strokovnjaki ukvarjajo le še z izpolnjevanjem tablic in ocenjujejo njihovo rizičnost (t. i. risk assessment instruments). Podobne trende je zaznati v policijskem delovanju: od preiskovanja resnih kaznivih dejanj se osredotočajo na pisanje poročil, izpolnjevanje obrazcev itd. In še bi lahko našteval.

Kje so potemtakem meje formalnega kvantificiranja, uniformiranja in standardiziranja naših življenj? Kako daleč nas bo privedlo temeljno nezaupanje do sodnikov? Ali namesto sodnika želimo, da nam sodi računalniški program, kot to ugotavlja Sherry Turkle v Life on the Screen za ZDA? Kje ima formalizacija dela raziskovalcev in akademikov svoje meje? (Ali bo naš founding father Matej moral razmišljati tudi o ustrezni ''certifikaciji'' bloga, da bo objava prinesla tudi kakšno ''piko''? O moj biograf.)

Komentarji:

Kot vsak pravi pravlog se tudi Kontekst takšnemu formalnemu vrednotenju postavlja po robu in ga zamenjuje z vsebinskim. Avtorji ne dobijo nič "pik", zato pa bralce, kar je moralno gledano vsekakor boljše.

(Koliko ljudi bo na dolgi rok prebralo posamezno objavo na pravlogu, je težko izračunati, vsekakor pa vsaj nekajkrat več kot povprečni znanstveni prispevek, objavljen v strokovni reviji.)

Nekoč davno tega so neznani avtorji svoje tekste "podtikali" slavnim piscem, češ da je njihovo delo v resnici napisal slavni ta-in-ta, da bi jih ravno zaradi te pretveze ljudje pogosteje brali. Danes se nam pač pomembneje zdi to, da vsi vedo, kdo je kaj napisal in objavil, pa tudi če tega nato skoraj nihče ne prebere.

 


ja, ni kaj, tudi tokrat bo objava pod Anonymous... kar se ti zgodi, če izgubiš geslo... naj dodam še procesni lonček ekonometriji sodnega odločanja. Ne tako zelo dolgo nazaj Damaška objavi visoko točkovani članek (torej Damaška obstaja) o ovirah prosti presoji dokazov govori, nič več presenetljivo, o "scientification of inquiry". o čem, na kratko? izvedenec v vseh mogočih oblikah (ampak pozor, mora biti zaprisežen, "certificiran"), poligraf, DNA analiza, brainfingerprinting... v grobem ugotavlja, da bi to lahko povzročilo resne težave sedaj uveljavljenemu sistemu sodnega odločanja - ne le pri izrekanju kazni. na povsem konceptualni ravni se postavlja vprašanje, kdo pravzprava sodi? četudi se slepimo, daje dokaz z izvedencem vendarle predmet sodne presoje, je usoda zadeve ne le v kazenskih postopkih vendarle vendarle v Njegovih rokah. vrhunec znanstvenosti, verjetno. navaja me na misel, da se z uvajanjem znanstvenih metod mehanizme sodnega odločanja pravzaprav približujemo "za vedno izgubljenim" božjim sodbam, neposrednemu uvidu v historični dogodek, (tako želenemu?) eksperimentu, če želite. znanstvenik kot deus ex machina? od postopka in - za common law tradicijo - tudi od prava ostane pravzaprav bore malo.

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?