četrtek, 24. marec 2005
Matej Accetto, 3/24/2005 08:16:00 pop. (trajna stran objave)Relativnost življenja
Če želite dobiti boljši občutek o tem, kaj je blog in kako deluje, se lahko podate na raziskovanje verjetno neskončne ameriške blogosfere. Eden od novejših spletnih naslovov, ki vam pri tem lahko pomaga, je denimo Juris Novus, kjer boste našli povezave na različne pravne bloge. Med njimi je denimo blog slavnega cyber-pravnika Lawrenca Lessiga, priporočam pa predvsem ogled bloga The Volokh Conspiracy, ki združuje en manjši kup mladih, prodornih profesorjev z različnih ameriških fakultet in različnih pravnih področij.
Med svežimi objavami slednjega je tudi ena o prispevku Cassa Sunsteina in Adriana Vermeula, ki se opira na izsledke raziskav, po katerih naj bi smrtna kazen uspešno odvračala od novih umorov: po eni izmed raziskav naj bi vsaka izvršena smrtna kazen preprečila 4,5 novih umorov, po drugi 14 umorov, po tretji celo 18 umorov. Prispevek si lahko v PDF obliki snamete tukaj, nato pa si lahko preberete tudi kritiko metodološke točnosti tovrstnih raziskav v naslednjih dveh člankih: prvi, drugi.
Tak prispevek nam lahko da misliti o dveh povezanih stvareh, s katerima se v evropski pravni teoriji/praksi/stroki/vedi/znanosti ne soočamo pogosto. Prva je uporaba ekonometričnih raziskav in podatkov v pravnem diskurzu: tako zaradi pomislekov o njihovi točnosti in relevantnosti (ali (lahko) vzamejo v obzir in pravilno vrednotijo vsa relevantna dejstva in okoliščine) kot zaradi načelnega vprašanja o tem, ali sploh sodijo na področje pravnega razlogovanja.
Druga pa je seveda kakršnakoli razprava o smiselnosti smrtne kazni v pravni kulturi, ki jo je z razvojem že (zdavnaj in vsaj v pravnem diskurzu) pustila za seboj. Kaj pa, če imajo raziskave v bistvu prav? Da se sicer lahko motijo o konkretnih številkah, a da vsaka izvršena smrtna kazen res pomeni, da bo zaradi nje nekaj manj umorov? Ali - če na to vprašanje pogledamo z druge strani - da z vsakim zločincem, ki bi mu lahko naložili smrtno kazen, pa mu je ne, posredno res dopustimo recimo deset novih smrti nedolžnih ljudi? Sunstein in Vermeule pravita, da bi nam v takšnih okoliščinah resna zavezanost nedotakljivosti življenja smrtno kazen celo narekovala, ne pa prepovedovala.
Stvari seveda nikoli niso tako enostavne. Se spomnite primera (ki, upam, ni samo plod moje domišljije, vsekakor pa ga bom povzel prosto po spominu), ko je v nekem mestu razočarani oče, potem ko je hčerka umrla v zakrivljeni prometni nesreči, začel s puško streljati na vse, ki so kršili prometne predpise? V enem tednu je tako na različnih koncih ubil nekaj ljudi in v mestu je zavladala panika - nihče več ni želel kršiti prometnih predpisov, marsikdo je namesto z avtom šel v službo peš, vsi so bili na cestah zelo previdni in število nesreč, s tem pa tudi število smrtnih žrtev, se je zelo zmanjšalo. V tem času je maščevalni oče s svojim ubijalskim kaznovanjem prometnih prekrškov rešil kar nekaj življenj. Po nekaj tednih so ga končno odkrili in zaprli - ljudem je odleglo in promet se je vrnil v stare tirnice, s tem pa se je vrnilo tudi visoko število prometnih nesreč s smrtnim izidom. S stališča nevrednostnega ohranjanja čim večjega števila življenj bi bilo morda najbolje, da bi očeta pustili na svobodi. S stališča občutka za pravno državo pa je bilo njegovo ravnanje seveda nevzdržno.
Me pa ta razprava spominja še na neko drugo vzporednico med krivimi in nedolžnimi. Na tako imenovano tezo "stotih krivih mož" (včasih, odvisno od njihove "vrednosti" oziroma "inflacije" poštenjakov, tudi "desetih krivih mož"). Da je namreč dobro imeti tak kazenski postopek, ki bo s procesnimi kavtelami za zaščito obdolženčevih/obtoženčevih pravic preprečeval, da bi bil nedolžen lahko spoznan za krivega, pa tudi če bi zato poleg nedolžnih pravici ušlo tudi več krivih. "Bolje je izpustiti sto krivih kot obsoditi enega nedolžnega." (Mimogrede, po tej tezi vsaj relativno gledano veste, koliko ste za pravni sistem vredni - nekaj čez sto kriminalcev, če ste nedolžni, in slabo stotinko poštenjaka, če ste sami na temni plati zakona.)
Torej, kaj mislite? Sedite na sodniškem stolu in pred seboj imate okorelega kriminalca, ki je spoznan za krivega več grozljivih umorov. Zanj lahko odredite smrtno ali zaporno kazen, pri tem pa veste, da bo v primeru, da boste odredili smrtno kazen, v prihodnjih nekaj letih v Sloveniji deset umorov manj. Predpostavimo, da drži predvsem slednje, da je torej odločitev o smrtni kazni res povezana z desetimi umori, ki se glede na vašo sodbo bodisi bodo zgodili bodisi ne bodo, in seveda to, da v hipotetičnem pravnem sistemu lahko izrečete smrtno kazen. Če želite, pa lahko v svojem mnenju razlikujete med hipotetičnim primerom, po katerem ste popolnoma gotovi, da je obsojenec kriv, in takšnim, pri katerem ste gotovi v mejah realnih danosti, ob zavedanju teoretičnih možnosti za napako. Bi ga obsodili na smrt ali ne?
(Na to objavo je moč dajati komentarje.)
Med svežimi objavami slednjega je tudi ena o prispevku Cassa Sunsteina in Adriana Vermeula, ki se opira na izsledke raziskav, po katerih naj bi smrtna kazen uspešno odvračala od novih umorov: po eni izmed raziskav naj bi vsaka izvršena smrtna kazen preprečila 4,5 novih umorov, po drugi 14 umorov, po tretji celo 18 umorov. Prispevek si lahko v PDF obliki snamete tukaj, nato pa si lahko preberete tudi kritiko metodološke točnosti tovrstnih raziskav v naslednjih dveh člankih: prvi, drugi.
Tak prispevek nam lahko da misliti o dveh povezanih stvareh, s katerima se v evropski pravni teoriji/praksi/stroki/vedi/znanosti ne soočamo pogosto. Prva je uporaba ekonometričnih raziskav in podatkov v pravnem diskurzu: tako zaradi pomislekov o njihovi točnosti in relevantnosti (ali (lahko) vzamejo v obzir in pravilno vrednotijo vsa relevantna dejstva in okoliščine) kot zaradi načelnega vprašanja o tem, ali sploh sodijo na področje pravnega razlogovanja.
Druga pa je seveda kakršnakoli razprava o smiselnosti smrtne kazni v pravni kulturi, ki jo je z razvojem že (zdavnaj in vsaj v pravnem diskurzu) pustila za seboj. Kaj pa, če imajo raziskave v bistvu prav? Da se sicer lahko motijo o konkretnih številkah, a da vsaka izvršena smrtna kazen res pomeni, da bo zaradi nje nekaj manj umorov? Ali - če na to vprašanje pogledamo z druge strani - da z vsakim zločincem, ki bi mu lahko naložili smrtno kazen, pa mu je ne, posredno res dopustimo recimo deset novih smrti nedolžnih ljudi? Sunstein in Vermeule pravita, da bi nam v takšnih okoliščinah resna zavezanost nedotakljivosti življenja smrtno kazen celo narekovala, ne pa prepovedovala.
Stvari seveda nikoli niso tako enostavne. Se spomnite primera (ki, upam, ni samo plod moje domišljije, vsekakor pa ga bom povzel prosto po spominu), ko je v nekem mestu razočarani oče, potem ko je hčerka umrla v zakrivljeni prometni nesreči, začel s puško streljati na vse, ki so kršili prometne predpise? V enem tednu je tako na različnih koncih ubil nekaj ljudi in v mestu je zavladala panika - nihče več ni želel kršiti prometnih predpisov, marsikdo je namesto z avtom šel v službo peš, vsi so bili na cestah zelo previdni in število nesreč, s tem pa tudi število smrtnih žrtev, se je zelo zmanjšalo. V tem času je maščevalni oče s svojim ubijalskim kaznovanjem prometnih prekrškov rešil kar nekaj življenj. Po nekaj tednih so ga končno odkrili in zaprli - ljudem je odleglo in promet se je vrnil v stare tirnice, s tem pa se je vrnilo tudi visoko število prometnih nesreč s smrtnim izidom. S stališča nevrednostnega ohranjanja čim večjega števila življenj bi bilo morda najbolje, da bi očeta pustili na svobodi. S stališča občutka za pravno državo pa je bilo njegovo ravnanje seveda nevzdržno.
Me pa ta razprava spominja še na neko drugo vzporednico med krivimi in nedolžnimi. Na tako imenovano tezo "stotih krivih mož" (včasih, odvisno od njihove "vrednosti" oziroma "inflacije" poštenjakov, tudi "desetih krivih mož"). Da je namreč dobro imeti tak kazenski postopek, ki bo s procesnimi kavtelami za zaščito obdolženčevih/obtoženčevih pravic preprečeval, da bi bil nedolžen lahko spoznan za krivega, pa tudi če bi zato poleg nedolžnih pravici ušlo tudi več krivih. "Bolje je izpustiti sto krivih kot obsoditi enega nedolžnega." (Mimogrede, po tej tezi vsaj relativno gledano veste, koliko ste za pravni sistem vredni - nekaj čez sto kriminalcev, če ste nedolžni, in slabo stotinko poštenjaka, če ste sami na temni plati zakona.)
Torej, kaj mislite? Sedite na sodniškem stolu in pred seboj imate okorelega kriminalca, ki je spoznan za krivega več grozljivih umorov. Zanj lahko odredite smrtno ali zaporno kazen, pri tem pa veste, da bo v primeru, da boste odredili smrtno kazen, v prihodnjih nekaj letih v Sloveniji deset umorov manj. Predpostavimo, da drži predvsem slednje, da je torej odločitev o smrtni kazni res povezana z desetimi umori, ki se glede na vašo sodbo bodisi bodo zgodili bodisi ne bodo, in seveda to, da v hipotetičnem pravnem sistemu lahko izrečete smrtno kazen. Če želite, pa lahko v svojem mnenju razlikujete med hipotetičnim primerom, po katerem ste popolnoma gotovi, da je obsojenec kriv, in takšnim, pri katerem ste gotovi v mejah realnih danosti, ob zavedanju teoretičnih možnosti za napako. Bi ga obsodili na smrt ali ne?
(Na to objavo je moč dajati komentarje.)
