ponedeljek, 18. april 2005

Ales Zavrsnik, 4/18/2005 12:50:00 pop. (trajna stran objave)

O naslovniku strokovnega gradiva, pravne norme in o osebnem substratu prava

Ob izdelavi strokovnih pravnih gradiv se mi vedno znova pojavlja vprašanje, komu je moje pisanje pravzaprav namenjeno (po resnici, vprašanje se mi zastavlja tudi (če ne še posebej!) pri pisanju tega "blogovskega" bloka). Gotovo gradiva ne pišem zase (ali pač), saj bi se s svojimi "konstrukti" lahko enostavno poigraval sam. Torej pišem za vas ali morda za Vas. Kdo pa (si mislim, da) ste vi, oprostite, Vi? Vprašanje je le na prvi pogled naivno, zafrkljivo, idealistično, eksistencialistično, akademsko...

Pri pisanju nevede/nehote, drugače ne zmoremo, ker "ne moremo splezati iz naših glav" (Wittgenstein), izhajamo iz notranjih psiholoških shem o subjektu nasploh, iz predstav o naslovniku, kot nosilcu določene vloge, ki nas v preostalih bivanjskih razsežnostih niti ne zanima (npr. pri pisanju kadrovski službi podjetja, v katerem se želimo zaposliti) ali iz "poznavanja" nekoga, ki bo "zagotovo" razumel našo izjavo in raven našega izjavljanja (npr. prijatelj bo trditev "danes sem srečal lepo sosedo" zelo verjetno pravilno razumel; namreč to, da "dejstvo srečanja" le ni tisto, kar sem mu želel sporočiti). Pri izdelavi strokovnega pravnega gradiva se tako "pogovarjamo" s tistim "drugim" v nas samih, bodisi s "povprečnim državljanom" bodisi "dobrim strokovnjakom" ipd.

Pri vprašanju o psiholoških shemah o subjektu nasploh pa gre v širšem smislu za vprašanje "lacanovskega" simbolnega univerzuma kot skupka institucij, ritualov, običajev in jezika, z Drugim torej. Z rojstvom namreč nismo avtomatično vpeljani v simbolni univerzum, ampak, tako Lacan, vpeljavo subjekta v simbolni univerzum omogoči Tretji dejavnik, funkcija očeta (ki ni nujno biološki, konkretni oče), ki poseže v simbiotično razmerje med materjo in otrokom in preseka imaginarno razmerje med njima. "Freudovsko" rečeno, otrok izgubi boj, ki ga je bil z očetom za materino naklonjenost in se z očetom poistoveti. Na ta način se v njemu vzpostavi psihična instanca - vest, sam pa vstopi v simbolni univerzum. Po Lacanu pa pri vseh subjektih imaginarno razmerje ni presekano in subjekt za vedno ostane zunaj simbolnega univerzuma. Lacan te subjekte imenuje psihotiki, ki ne razvijejo vesti in posledično niti občutka krivde in empatije. Kako naj mislimo takšnega naslovnika našega pisanja ali naslovnika pravne norme? Ali se sploh lahko prepozna kot naslovnik? Ali je podana njegova krivda, ko stori kaznivo dejanje? Ali niso tem "izklopljencem" v simbolni univerzum podobni t. i. volčji otroci znani iz psiholoških učbenikov? Egzotika? Naj služi za primer. Kaj pa imigranti, ki v Šentflorjanu obrežejo svojo mladoletno hči in ji s tem povzročijo "hudo telesno poškodbo"? Še vedno pretiravam? Morda ... Pojdimo dalje.

Kakšne pa so "psihološke sheme" našega pravodajalca? Kakšen je njegov "simbolni univerzum"? Moderno pravo temelji na nekem razumevanju subjekta in sicer na subjektu obdanem s svobodno voljo (nedeterminizem) in "računovodskim" razumom, ki nenehno tehta (niha) med "da" in "ne", med koristmi in slabosti. Ali družboslovne znanosti, vede, smeri o človeku, ki so se razvile in obogatila svoje vedenje o človeku predvsem v zadnjih dobrih sto letih (npr. psihologija, psihoanaliza, strukturalizem, psihometrija, psihopatologija, psihiatrija, sociologija, sociologija kulture, socialna antropologija, sociologija kulturnih formacij, teorija diskurzov, socialna psihologija, kulturologija, sociobiologija, antropologija, lingvistika, komunikologija, etnologija, kritična kriminologija itn.) navedeno psihološko shemo modernega prava potrjujejo? Vprašanje je seveda retorično, ker je odgovor jasen: Ne. (Navedeno pa dokazuje že zgoraj naveden psihoanalitičen primer.) Ali moderno pravo zmore prevetriti konceptualizacijo o lastnih naslovnikih, ne da bi se pri tem usodno zamajala njegova zgradba? Ali človek v svojem življenju postaja vedno bolj svoboden in vedno bolj razumen, kot bi trdili Kohlberg, Maslow, Rogers? Ali pa je morda "jaz" le ropotarnica odtujujočih samoprevar kot bi trdili Lacan, Rorty, Žižek? Ali je mogoče, zmoremo, si drznemo prevetriti tovrsten subjektivni substrat prava in nova spoznanja družboslovnih znanosti inkorporirati tudi v samo pravo (in še vedno živeti z relativno velikim neznanjem o naravi človeka) ali pa ugotoviti, da je subjekt modernega prava fikcija, ki je nujna in jo pravo lahko vzdržuje že z obstoječim instrumentarijem (npr. kazensko pravo z razdelanostjo kazenske odgovornosti)?



Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?